logo

Kaja Draksler: Uravnavanje energij

Avtorica: Nina Novak (foto: Žiga Koritnik)

(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije, letnik 43, številka 6, december 2012-januar 2013)

Kaja z nežnimi dotiki prstov na klavirju ustvarja nove glasbene svetove, ki v srcih poslušalcev zapisujejo presunljive zgodbe. Svojo melodiko gradi na kanonih klasične glasbe in jazzovske improvizacije, ki ju marsikdaj obarva z elementi ljudske glasbe. A kljub temu se zdi, da je glasba zanjo najlahkotnejši način izražanja. Je abstraktna stran življenja, ki jo živi v vsej njeni polnosti.

Kaja Draksler Acropolis Quintet

Na vsakem tvojem koncertu se mi zazdi, da je klavir tvoj bližnji znanec, tesen prijatelj, na določen način partner.
Zdi se mi, da vsak glasbenik izpostavlja intimen odnos s svojim instrumentom. Klavir igram od malega, tako da je že zelo dolgo del mojega življenja.

Predvsem se mi zdi, da na klavir igraš z nekakšno nežnostjo. Da imaš drugačen odnos do tega instrumenta kot drugi pianisti.
Velik del igranja instrumenta je odvisen od fizičnega odnosa do instrumenta, pri klavirju na primer od zaznavanja vibracij lesa. Če si violinist ali kitarist in imaš lasten instrument vedno s sabo, gre tudi za čustveno navezanost. S klavirjem je malo drugače, saj igram vsak koncert na drugega. Do klavirja, ki ga imam doma že vse od malega, pa imam gotovo sentimentalen odnos …

Se je tvoje doživljanje klavirja kot instrumenta z leti spreminjalo ali ti je bilo že od nekdaj jasno, da je in bo tvoj sopotnik?
Brez dvoma se je odnos do klavirja spreminjal, še posebno odkar sem začela več igrati solo. Začela sem raziskovati njegove lastnosti in možnosti. Prej je bil mogoče bolj medij za izražanje glasbenih idej, zdaj pa sem se poglobila v sam instrument. Nikoli si nisem želela igrati drugega instrumenta, a niti ne vem, zakaj. Klavir je bil že od malega tu, tako da je pač ostal klavir.

Rekla si, da raziskuješ njegove zmožnosti. Tudi s pomočjo prepariranega klavirja?
S prepariranjem sem se začela ukvarjati tri, štiri leta nazaj, ko mi je fant za rojstni dan prinesel cel kup igračk, ki jih je mogoče spraviti v klavir, tako da mi je pravzaprav on podtaknil idejo, da bi se lahko začela ukvarjati s tem. Prepariranje večinoma uporabljam, kadar igram kot solistka, ker se mi zdi, da pomaga razbiti občasno enobarvni zvok instrumenta. V določenih kompozicijah sem tudi potrebovala zvok, ki ga s klasičnim igranjem ni mogoče ustvariti. Sistematično pa se v prepariran klavir še nisem poglabljala. Morda v prihodnosti …

Si tudi zelo vsestranska. Sodelovala si pri gledališki predstavi, uglasbila poezijo, se ti zdi pomembno združevati različne vrste umetnosti?
Ko sem bila na Škofijski gimnaziji, večina mojih sošolcev ni bila glasbenikov. Ena mojih tesnih prijateljic je bila Eva Kraševec, ki je pisala veliko poezije. Njeno delo mi je bilo všeč in začeli sva sodelovati. Uglasbila sem nekaj pesmi, potem pa se je Eva spomnila, da bi pesmi lahko zbrali v večji sklop, v teatralno igro po vzoru antične tragedije. Nastala je predstava Goli človek za dva igralca, tri instrumentaliste in štiri pevce, ki so predstavljali zbor. Na Škofijski gimnaziji zelo poudarjajo antično kulturo, grški teater itd. Bili smo znotraj tega sveta, tako da je ideja prišla zelo organsko. Od takrat naprej pa nisem več dostikrat združevala glasbe z drugimi umetnostmi. Te dni sicer začenjam sodelovanje z vizualnim umetnikom Danielom Boccatom, ki je trenutno v Amsterdamu. Veliko umetnikov kombinira panoge, to pa se mi zdi v redu, me pa osebno ne veseli tako zelo, da bi želela delati projekte le zaradi interdisciplinarnosti. Bolj me zanima sodelovanje z ljudmi. Če me nekdo navduši, z veseljem sodelujem. Teater in vizualna umetnost pa sta do določene mere seveda vedno navzoča v izvajanju glasbe. Ko komponiram, si predstavljam celotno vizualno sliko glasbenikov in njihovo prostorsko dinamiko na odru. Občudujem skladatelje, ki so v tem uspešni, npr. Xenakis (Iannis Xenakis, op. av.), pravzaprav Grki nasploh.


Kaja o svojih projektih

Kaja Draksler solo
»Solistični projekt je zame pomemben, ker mi omogoča več časa z instrumentom in se lahko vanj poglobim. Ko igram sama, najlažje izrazim, kar slišim.«

Kaja Draksler Acropolis Quintet
»Zelo cenim, da smo se razvili vsak po svoje, a še vedno, po sedmih letih, ostajamo skupaj. Zdi se mi, da vsi tako zelo spoštujemo drug drugega, da želimo drug drugemu dati najboljše in skupaj ustvariti nekaj posebnega.«

BadBooshBand
»Smo zelo individualni, vsak od nas ima drugačen pogled na isto stvari. Zdi se mi, da to določa našo glasbo.«

Najprej si študirala jazz (klavir), zdaj pa študiraš klasično kompozicijo in jo tkeš v ljudske napeve. Si Slovenka, nekaj časa si živela v Ameriki, sicer pa živiš na Nizozemskem. Imaš več zasedb, BadBooshBand in Kvintet Kaje Draksler Acropolis. Mar v sebi čutiš neugnano željo po drugačnih in novih pogledih na glasbo, umetnost, svet?
Kot glasbenik ali umetnik na splošno si vedno filter tega, kar se dogaja okrog tebe. Za vsakega umetnika je pomembno vse, kar se mu dogaja v življenju; njegove izkušnje in v kolikšni meri lahko dojame in razume to, kar se dogaja okoli njega in kako lahko dogajanje izrazi v svoji umetnosti. Mogoče s tem, kar izrazi, izzove čustveni odziv v publiki, tudi če publika ne razmišlja konkretno o tistem, o čemer je razmišljal umetnik.

Torej je vse, kar se ti dogaja v življenju, vir tvojega navdiha, združuješ pa ga s tistim, kar je že v tebi.
Točno tako, to je dober odgovor.

Glede na to, da si v različnih zasedbah: kako pomembno je glasbeno in tudi osebno ujemanje s preostalimi člani ter koliko svobode ti to omogoča?
Zelo. Sama imam dve zasedbi, kvintet Acropolis, ki je moja skupina, in BadBooshBand, v kateri smo kolektiv. Potem so tu še stvari, ki jih delam solistično, ter tisto, kar delam z orkestrom European Movement Jazz Orchestra. To so štirje glavni projekti, predvsem kvintet in trio. Večinoma delam le za ti dve skupini in zdi se mi blazno pomembno, da imam svoje skupine, da delam in razvijam ideje skupaj z ljudmi, ki so mi v navdih, ki so mi blizu tudi osebno. Seveda cenim izkušnje v zasedbah, v katerih z nekom igram le na enem koncertu ali na eni turneji, ker se iz tega veliko naučim in spoznam nek drug svet. Dolgoročno pa se mi zdi, da je zelo pomembno imeti stalno zasedbo.

Nekje sem prebrala, da ne maraš kritik. A s kvintetom Acropolis si bila med tremi izbranci na festivalu 12 Points, to pa verjetno pomeni, da ste kritikom zelo všeč. Ali jih ne maraš zato, ker se ne obremenjuješ z mnenjem drugih, saj poslušaš le sebe, ali ker je glasba tako osebna in zato raznovrstna, da je ne moremo kategorizirati?
Festival 12 Points niti ni bil stvar kritikov, temveč agencije, ki ta festival organizira in potem izbere tri najboljše skupine, tako da to ni toliko povezano s kritikami. Sicer pa … ni mi vseeno, kaj si ljudje mislijo o naši glasbi. Kar me moti pri kritikih je, da imajo status vsemogočnega. Napisal jo bo nekdo, ki ima več znanja o čemer piše kot tisti, ki bere. Ni nujno, a v večini primerov je tako. In napisano te potem zasleduje ves čas. Tudi če se spreminjaš, imaš še vedno na sebi nalepke, to pa je za umetnika težko. So pa danes kritike za umetnika potrebne in pomembne, dobre ali slabe. To je dejstvo. Zelo dobro je, da obstajajo, a včasih … slišiš lahko marsikaj, kar se ti ne zdi pošteno. Včasih slišiš tudi stvari, ki se ti zdijo preveč pozitivne, neresnične. Zelo težko je najti kritike, ki so res korektne. Tega ne govorim toliko zaradi sebe, saj smo mi dobili predvsem pozitivne kritike. Ko pa berem kritike določenih CD-jev ali koncertov, si mislim svoje ter si rečem: dobro, ta človek je to razumel tako. A se mi ne zdi pravično. Pri kritikah gre predvsem samo za mnenje enega človeka, tako da je vedno subjektivno, saj drugače niti ne more biti.

Trenutno študiraš klasično kompozicijo. Ta ti, vsaj domnevam tako, omogoča manj svobode kot jazz. Je zate glasba rezultat tehničnega znanja ali navdiha in energije?
Skupek obojega. Kar zadeva klasično kompozicijo, se mi zdi, da se je zgodilo nasprotno. Da mi je pokazala veliko stvari, o katerih prej nisem razmišljala. Da me je bolj osvobodila kot zaklenila.
Glasba je mešanica vsega skupaj. Za začetek malo talenta, potem pa veliko trdega dela, vaje in poslušanja glasbe, teoretičnega znanja ter vsega drugega, kar sodi zraven. Navdih pa je to, kar te žene naprej. A moraš ga znati najti, to pa pride z izkušnjami. V začetku je vse nekako lažje. Ko nekaj začneš, imaš veliko navdiha in energije, potem pa se eksponentno upočasnjujeta, a izkušnje so tiste, ki ti ju pomagajo zopet najti. Zdi se mi tudi, da pride navdih za tabo, če vedno ostaneš učenec in če vedno znova raziskuješ.

In kje ti črpaš navdih, predvidevam da tudi pri različnih profesorjih in v poeziji?
V poeziji sem ga včasih, v zadnjem času niti ne. Pravzaprav iz vsega; iz tega, kar se mi zgodi, o čemer razmišljam, iz ljudi, ki jih spoznam, krajev, kjer sem, knjig … Iz vsega, kar me premakne in name naredi vtis.

Zame je glasba vedno spoj zvoka in zgodbe, besede ali slike, ki si jo zamislim ob slišani melodiji. Na tvojem koncertu pa sem doživela enega redkih trenutkov, ko je bila v mojih mislih le polnost praznine, in to tako, da sem se predala le samemu zvoku, vse drugo pa je izginilo. Pa zate, je glasba čista abstrakcija ali pa je, če že ne programska, podprta z besedo in/ali sliko?
Odvisno od tega, katero glasbo poslušam. Večinoma jo dojemam kot energijo oz. vibracijo in nimam veliko slikovnih predstav. Odvisno tudi od naslova dela, od tega, ali poslušam glasbo živo ali na posnetku …

Kaj pa tvoja glasba?
Kadar jo igram, je vedno abstraktna. Takrat gre bolj za uravnavanje energije med glasbeniki in občinstvom, kadar pa pišem, pa je pogosto tudi vizualna, vsaj kadar se nanaša na stvari, ki so se mi zgodile.



Comments are closed.