logo

Marko Črnčec: Magija glasbenega srca

Avtorica: Nina Novak (foto: Jaka Vinšek)

(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 45, številka 5, oktober-november 2014)

Pri Marku me je neizmerno navdušil zvok pri njegovem ustvarjanju. Bil je tako drugačen od vsega, kar sem slišala doslej. Še pomembneje: zvenel je nadvse iskreno. Pristno in naravno. Med pogovorom z njim se mi je misel, da glasbo najbrž dojemava podobno, samo še krepila. Sproščen pristop do nje združuje s posluhom za svet, speč globoko v njem. In skupek vseh teh drobcev glasbenega življenja ga pelje po svoji poti. Po poti, ki bi težko bila napačna. Le prisluhniti ji je treba …

marko_crncec_jaka_vinsek

Začniva z letošnjim Jazz festivalom Ljubljana, kjer si nastopil v istem večeru kot Gregory Porter in ki je hkrati razlog, da se zdaj sploh pogovarjava. Kaj mlademu slovenskemu glasbeniku pomeni nastop na tem festivalu?

Vsekakor si štejem v čast, da sem lahko nastopal na festivalu s tako dolgo tradicijo. Pred 10 leti si nisem niti predstavljal, da bi lahko igral na njem. A hkrati se mi zdi, da se glasbeniki malo precenjujejo in podcenjujejo festival v smislu, da morajo igrati na njem, ker prihajajo iz tega okolja. Z leti se je zvrstilo toliko imen, da je nastop na tem odru res izjemen poklon. Meni osebno je tudi spodbuda za turnejo, kajti pripeljati glasbenike iz New Yorka je iz finančnih razlogov težko, v kolikor gre samo za klubsko turnejo in si brez kakšnega večjega festivala.

Že na koncertu, a tudi po poslušanju plošče se mi je zazdela zelo drugačna od vsega, kar trenutno nastaja v tem prostoru. Vsaj glede na to, kar imam sama možnost slišati. Kaj te je kot glasbenika in ne nazadnje tudi kot človeka izoblikovalo? Kaj te je pripeljalo do tega zvoka?

Kaj pa vem, življenje samo. To, kar pride, ne moreš vnaprej vedeti. Imam zelo zanimivo ozadje, kajti začel sem s harmoniko in narodnozabavno glasbo. Prvo jazz skladbo sem slišal šele pri 15 ali 16 letih, prej sploh nisem vedel za to zvrst. Niti rocker nisem bil, saj prihajam s podeželja. Odraščal sem z narodnozabavno glasbo in tudi zborovsko petje mi ni tuje. Mati in oče sta bila pri folklori. Z jazzom sem se seznanil šele v srednji šoli, ko so mi ga predstavili prijatelji. Seveda me je nemudoma očaral … Ves žanr. Čutil sem drugo energijo kot pri izvajanju klasične glasbe, kjer gre za poustvarjanje. Seveda, gre za vrhunske stvari, pa vendar. Mar res lahko vemo, kako naj se ta glasba izvaja? Kaj si je želel na primer Mozart? Ali Berlioz? Verjetno je vse precej dobro zapisano in obstajajo dokumentacije starih posnetkov, vendar mi je bilo pri jazzu zanimivo, da je vse stvar trenutka.

So ti izkušnje in razumevanje narodnozabavne glasbe kakor koli pomagale?

Zelo so mi pomagale pri glasbenem razvoju, saj sem se hitro naučil igrati po posluhu. Gre za zelo igriv način učenja glasbe, medtem ko te v šoli učijo, da je to ta nota in tisto neka druga. Kadar se združita ljudska in šolska vzgoja, gre za najboljši način učenja, vsaj tako se mi zdi. Danes že vsak igra diatonično harmoniko, a pri Avsenikih, resni narodnozabavni skupini, najdeš nekaj pesmi, ki so harmonsko zelo bogate. So neke podobnosti z bebopom, ki so mi morda malo pomagale, a zagotovo največ pri sluhu in ritmu.

Živiš v Mariboru in si projektno precej v New Yorku. Zdi se logično, da je tvoja zasedba mednarodna. A vendar, kaj bi bila ta plošča brez Marka Shima?

Bila bi plošča, a ne ista. (premor) Čeprav imaš prav. Mislim, da Mark res pusti svojevrsten vtis, saj ima izmed vseh jazzovskih saksofonistov, kar jih poznam, unikaten zvok in tudi izraz. Morda me malo spominja na Garyja Thomasa in Joeja Hendersona, vendar je precej unikaten. Tudi ko igra fraze. Prav zato sem se odločil zanj, poleg tega pa sem ga slišal v teh skladbah. Res mi je nekaj posebnega. Igrati z njim in preostalimi je navdih, ki obrne stvari na glavo, da začnem sam igrati zaradi njih. Mark mi je v umetniškem izrazu vzor in pogovarjala sva se o tem, kako težko je danes, saj je vsa naša mlajša generacija, v katero sodiš tudi ti, dobesedno »posiljena« z informacijami. Danes vsakdo, če je le pameten, dojemljiv in talentiran, v trenutku absorbira ogromno stvari in jih tudi zna. Zato imaš ljudi, ki so na umeten način že zelo zgodaj zreli; 16-letnike, ki kar vse vedo in so naštudirali že na stotine glasbenikov, igrajo s skupinami, snemajo plošče in vse zveni zrelo. A se sprašujem, koliko je tu res globine, umetniške zrelosti. Sem namreč oseba in kot oseba dam iz sebe glasbo. V teh zgodnjih letih še nisi povsem izoblikovana osebnost. Seveda zaigrajo vse note in v teoriji zvenijo odlično, a tisto nekaj več pride z leti in izkušnjami, tako umetniškimi kot življenjskimi. Mark se prav trudi biti že skoraj izoliran in se ne podreja. Je res on in vse tisto, kar čuti.

Zdi se mi, da manj stvarem ko dovoliš priti do tebe, bolj te oblikujejo, ker jim omogočiš prodor v globino. Če je vse površinsko, se te namreč težko kaj zares dotakne.

Seveda. Včasih tega niti nisem opazil, ker sem zelo veliko igral, tudi na projektih različnih žanrov. A sem opazil, da se z leti vse nalaga. Če imam v dveh tednih pet različnih projektov, sem povsem izčrpan in ne čutim več svoje identitete. Ne vem več, kdo sem, niti kje sem. Moraš se izolirati, da se spet najdeš. Potem ko si izoblikovan in absorbiraš vse znanje, moraš najti sebe. Včasih pozabimo, da se je občasno treba vprašati, kaj bi radi.

Kaj je tisto, iz česar črpaš pri komponiranju?

Iz glasbenih navdihov. Iz plošč, ki jih poslušam. Nimam nekega recepta, kako pisati. Včasih sem skušal pisati sistematično. Sesti in zlagati fraze, vendar mi to ni ustrezalo, ker se mi je zdelo, da ne zveni pristno. Zato vedno sedem za klavir in se prepustim. Kar pride iz mene, pride. Vse to posnamem in pozneje poslušam posnetek, poberem iz njega ideje in fragmente ter sestavim skladbe. To je najlažje. Tudi pristno. Res črpam navdih iz tega, kar je v meni.

Si multiinstrumentalist, skladatelj in aranžer jazzovske ter popularne glasbe. Kaj od tega si najbolj ti?

Zagotovo jazzist. Poleg tega sem bolj glasbenik kakor skladatelj, saj ne pišem prav dosti. Doslej sem pisal za svoje projekte in mogoče še za nekaj drugih, vendar pisanje ni moj vsakdan. Preveč len sem za kaj takega … A bi z veseljem, če bi se iz mene izlilo neposredno na papir. Mogoče bom čez 20 let, ko bomo imeli telepatske naprave, bolj skladatelj, a za zdaj to še nisem.

Imaš potemtakem težave tudi s sistematičnostjo in motivacijo za vajo?

Tako bom rekel: vadim, kolikor je treba. Kadar potrebujem vajo, to začutim in takrat vadim. A nisem obseden z njo, da bi moral vaditi vsak dan. Zdi se mi, da če delaš v času študija, potem po njem ne potrebuješ toliko vaje. Pri meni je tako, da vadim pred projekti in sem takoj v formi. A je seveda odvisno od tega, kako vadiš. Avtopilot pač ne pomaga in takrat samo mečeš stran svoj čas. Moraš biti pri stvari.

Osebno se mi včasih zdi, da premor celo prispeva k zrelosti.

Sveže je. Včasih se čudim ljudem, ki ves čas igrajo turneje. Keith Jarrett, na primer, igra ves čas. Ne predstavljam si, kako bi lahko igral 120. koncert zapovrstjo. Verjetno potem res pride že do nekih ekstaz, vendar se sprašujem, kaj to naredi v tebi v smislu svežine. Kako si še lahko edinstven. V jazzu vse prihaja skozi tebe, če si iskren in spontan, zato mora biti takšen način življenja izjemno naporen. Morda bom imel kdaj možnost izkusiti tudi to … Upam.



Comments are closed.