Teža navdiha

Avtor: Nejc Sajovic – član zasedbe Bas in glas

(kolumna je bila objavljena 5. septembra 2014 na Spletnem časopisu za glasbofile Rockonnet v rubriki Glasbopisi)

Kadar me vprašajo, kaj me navdihuje, ponavadi odvrnem, da bi to rad vedel tudi sam. Navdih je pri ustvarjanju namreč lahko zelo dragocen, a je seveda prav toliko nepredvidljiv. Ni ga mogoče uloviti in ne da se ga izsiliti. Pojavi se nenadoma, ko ga najmanj pričakujemo, in spet drugič, ko čakamo nanj, je, kot bi čakali Godoja – ni ga od nikoder.

Navdih je precej neoprijemljiv pojem in ga je sila težko opredeliti. Ni občutek in ni čustvo. Zdi se neznanka. Zaznamo ga lahko kot ustvarjalni zalet, s pomočjo katerega je mogoče nekoliko hitreje in lažje opraviti več ustvarjalnega dela kot le s surovim garanjem, vendar sam po sebi še zdaleč ni dovolj, da bi prinesel ustvarjalne presežke. Skoraj bi lahko rekli, da je precenjen.

Ustvarjati je namreč mogoče tudi brez navdiha. Kadar smo omejeni s časom, se na navdih ne moremo zanašati in sta nam razum ter logika v dosti večjo pomoč. Pravzaprav se mi zdi, da je navdih redkost in bi zanj lahko rekel, da je prej nagrada za garaško delo kot njegov nadomestek. Večino časa je treba ustvarjati brez njega. Le včasih se po večurnem bolščanju v list papirja, na katerem je kup nesmislov in neuporabnih besed, prečrtanih verzov in notnih zapisov, nenadoma nekaj zgodi. Naenkrat se vsak verz skrivnostno zlije s prejšnjim kar sam od sebe in vsak naslednji akord se ponudi sam. Brez razloga si nenadoma ni potrebno več razbijati glave z iskanjem rime ali ugibanjem tonov. Vse teče popolnoma naravno. Preplavi nas navdih. Pojavi se nenadoma, nekaj časa vztraja in nenadoma tudi izpuhti. Nato spet sledi kup nesmislov, neuporabnih besed, prečrtanih verzov in notnih zapisov.

A vseeno ne bi mogel reči, da so verzi, ki jih ni rodil navdih, kar vsi po vrsti zanič. Pravzaprav večina materiala, ki ga napišem, nastane prej ob pomoči vztrajnega ugibanja, trmastega poizkušanja in razumskega izločevanja manj ustreznih možnosti kot ob pomoči nenadne vznesenosti. Večino časa se moram posluževati premetavanja besed, štetja zlogov, ponavljajočega se prepevanja in marsikdaj dolgočasnega pritiskanja tipk na klaviaturi ter vpisovanja črnih bunkic v notno črtovje. Nič kaj navdihujoče delo. Vseeno pa ob trdni volji rezultat nikoli ne izostane in marsikdaj sem z njim več kot samo zadovoljen.

Po drugi strani sem prepričan, da vsi verzi, ki sem jih napisal navdihnjen, niso kar sami po sebi dobri. To, kaj je dobro in kaj ni, običajno pokaže šele čas. Prava vrednost materiala se pokaže šele potem, ko ga pustim nekaj časa zoreti. Šele takrat, ko mine začetno navdušenje nad ustvarjenim delom, ga je namreč mogoče kritično presojati. Ko navdih izpuhti, se pokaže, kako uporaben je v resnici in kaj vse bo potrebno še dodati, odvzeti ali spremeniti. In takrat se pravo delo šele začne.

Pravzaprav kratkemu obdobju navdiha skoraj vedno sledi dolgo obdobje garaškega dela. Tisto, kar je namreč rodil navdih, je le redko tako dovršeno, da bi moglo biti samo po sebi brez dodatne obdelave uporabno. Morda kaka melodija, verz, včasih cela kitica, skoraj nikoli pa ne kar vse. Vedno se je treba še nekoliko poglobiti in material obdelati, da bi postal uporaben. Nemalokrat se ta proces precej zavleče. Včasih lahko traja celo več let, medtem ko je drugič že naslednji dan vse jasno. Pravila ni.

Prav zato se nikoli nisem strinjal s trditvijo, da so dela, ki jih je rodil navdih vedno boljša od tistih, ki so nastale brez njega. Zdi se mi, da tega v resnici nikoli ni mogoče zares vedeti. To povedo šele poslušalci. Poleg tega se mi, kadar sem navdihnjen, zdi vse po vrsti odlično. Vendar to ne drži kar brez izjeme. Kar se mi danes zdi vrhunsko, mi morda jutri ne bo več tako zelo všeč. Tega danes ne morem vedeti.

Še posebej zato, ker mi je osebno skoraj vedno najbolj pri srcu prav tisto delo, ki ga ravnokar ustvarjam, saj sem z njim povezan. Razmišljam o njem, ga preoblikujem, se z njim ukvarjam, zato se mi zdi najboljša stvar, ki sem jo kdajkoli napisal. Ko pa se čez nekaj let obrnem nazaj in si ogledujem stara besedila in notne zapise, se marsikdaj nasmejem samemu sebi. Za vsakega izmed njih sem namreč nekoč verjel, da je moje najboljše, danes pa se mi ne zdijo nič posebnega.

Prav zato menim, da ni pomembno, kako navdihnjen je avtor, ko ustvarja. Vsaj ne najbolj. Spet, glasbo poslušajo poslušalci. Zato se mi zdi pomembno predvsem to, da glasba navdihne njih. Pravzaprav zato tudi poslušamo glasbo in se obračamo k umetnosti – v želji, da bi nas notranje obogatila in nas napolnila z ustvarjalno močjo, ki jo potrebujemo na različnih področjih življenja. Poslušalci so tisti, ki bodo črpali iz glasbe, ki jo ustvarjamo, zato jih je potrebno imeti v mislih. Če jim glasba prinaša navdih, potem je njen namen dosežen. Navdihnjeni poslušalci pa lahko nato zopet navdihnejo avtorja …

foto: Domen Repnik