logo

Klarisa Jovanović: Raziskovalka (glasbenih) pokrajin

Avtor: Nina Novak (foto: Matjaž Vrečko)

(portretni intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 25, številka 2, april-maj 2014)

Medinteran. Med in teran. Sladkost in grenkost življenja. Radost in žalost. Sonce in dež … Težko bi opisali širok nabor zanimanj in znanj, ki sestavljajo bit njenega življenja. V poezijo vnaša ritem glasbe, v glasbo pa ljubezen do jezika. Na platnicah svojih dveh pesniških zbirk je o sebi zapisala, da je »nenehno med dvema ognjema, nenehno med dvema morjema, nenehno v glasbi in literaturi, v slednji tudi kot prevajalka«. Mnoge dežele so jo obogatile, Grčija pa jo je tako zaznamovala, da je izbrala: naj Della Segodba!

KlarisaJovanovicMatjazVrecko2

Zibelka kultur

Njena mati prihaja iz Istre, oče pa iz Črne gore. Tako sta ji bila dva jezika položena že v zibelko. Zdi se, da jo večkulturnost, večkrajevnost, večjezičnost in večplastnost, tudi umetniškega ustvarjanja – glasbenega, literarnega ali prevajalskega –, spremljajo vse od takrat. »Vsakdo premore kak talent, toda … saj vemo, kako je s tem: nekateri svoje darove razvijejo, drugi iz njih ne naredijo ničesar. Mene vodi naprej neskončna radovednost in najbrž še marsikaj drugega. Ženejo nas iracionalni vzgibi,« poudarja. Nato nadaljuje: »Morda se me je dvokulturnost malo globlje dotaknila, kot se je večine tistih, ki tako kot jaz prihajajo iz dvonacionalnih družin, pa tega niso nikoli niti omenili. Še vedno poskušam dognati, zakaj. Najglobljega razloga verjetno ne bom nikoli dojela, a eden od zunanjih je verjetno ta, da je moj oče močno izražal svojo identiteto. Že kot otroka me je naučil cirilice in tekoče branje le-te mi je pozneje pomagalo pri študiju primerjalne književnosti.«

Učenje jezikov in spoznavanje različnih kultur ter zgodovine dežel gredo pri njej z roko v roki z glasbenim poustvarjanjem in razumevanje teh je skoraj nujno za razumevanje njenega glasbenega sveta. Ker je oče zelo rad pel, kar velja tudi za vso njeno družino, ki so jo redno obiskovali, ni nič presenetljivega, da je tudi sama rada zapela že v zgodnjem otroštvu. »Poleg črnogorskih ljudskih pesmi so moji sorodniki radi peli tudi bosanske, srbske in predvsem makedonske pesmi. Tako se je nabor slovanskih jezikov začel širiti,« je dejala. A dejstvo je, da ga je sama še dodatno razširila z učenjem, študijem ali le obiskovanjem lektoratov latinščine, nemščine, obvezne angleščine, italijanščine, španščine, francoščine in grščine. Jezik ji še danes veliko pomen: »Je vstop v novo kulturo, in ko govorim različne jezike, čutim, da nisem ista oseba. In res nisem. Barva glasu se malenkost spremeni in spremeni se tudi način razmišljanja. Vstop v vsak jezik je zame vstop v nov način čutenja, čustvovanja in razmišljanja. Prehodi so seveda subtilni, a vendarle so.«

Zdi se, da je potrebovala čas, da bi lahko predelala in vsrkala vsa znanja, ki so vanjo pritekala zaradi njene neskončne radovednosti. A vznemirjenje, ki jo je obšlo ob vstopu v neznani svet, je v njej pustilo globoke sledi. V gimnaziji ni pela, je pa veliko časa preživela ob poslušanju glasbe, branju o njej; imela je tudi svojo radijsko oddajo. V otroštvu je veliko pela na raznih festivalih in družinskih srečanjih, tudi v pevskem zboru, v gimnaziji pa ne več. To je pojasnila takole: »Pela sem alt, ki s harmonijami spremlja soprane in ti pojejo melodijo. To mi je bilo dolgočasno, poleg tega pa mi tudi sam repertoar ni bil zanimiv. V 70. letih celo v tem lokalnem okolju zborovodij niso zanimale istrska glasba in pripadajoče lestvice. Ni bilo nobenega odstopanja od železnega repertoarja.« Zato pa je v dolgih večerih poslušala italijanske in hrvaške radijske postaje, tudi grške, in se ob glasbi tujih dežel ter oddajah o pomorcih podajala na potovanja. K petju v javnosti pa se je po številnih nastopih v otroštvu vrnila šele, ko se je vrnila iz Grčije.

Odisejada po pokrajinah Grčije

Štipendija, ki jo je dobila v času dodiplomskega študija, jo je peljala v Grčijo in ta jo je zaznamovala bolj, kot bi sploh lahko kadar koli pomislila, zato se je tja še vračala. Povsem naključno je odkrila tudi Šolo za tradicionalno glasbo ustanovitelja Simona Karása, ki je zapisal na tisoče ljudskih grških in turških pesmi ter pesmi iz Male Azije. Obiskovala jo je kar leto dni in tako pobliže spoznala drugačen glasbeni sistem, kot ga poznamo mi, ta pa ji je razkril svet čudes. »Učili smo se bizantinskih lestvic in potem znotraj njih peli ljudske pesmi ter psalme. Sistem zapisovanja je povsem drugačen od tega, ki ga poznamo, in temelji na notnem črtovju. Ne gre za neume, a izhaja iz njih, in je bil v 20. letih 19. stoletja reformiran.« Vsak znak ima svoj intervalni in ritmični pomen, medtem ko imajo lestvice tudi četrttone. Sistem je primeren za zapisovanje kulturne dediščine tradicionalne glasbe vse od Bosne do Indije, ni pa primeren za zapisovanje večglasja, ki ga grška ljudska glasba niti ne pozna, saj pozna le bordun. »Gre za povsem drug način razmišljanja. Je kot ključ, ki ti pove, v kateri lestvici si, in majhen del tega mi je bilo dano spoznati. Gre za svet, ki je povsem samozadosten in predstavlja neskončno bogat univerzum. Seveda so to, kar delamo mi, priredbe in si niti ne domišljam, da je kako drugače. Sama ne morem delovati drugače, kot da pesmi prilagodim evropskemu sistemu in okusu, saj smo ljudje urbane kulture in temu se ne moremo upreti. Živimo, kjer pač živimo, a s stališča zapisovanja in ohranjanja dragocene glasbene pisave se mi zdi naravnost krasno, da tovrstna šola obstaja.«

Sefardski Judje

Lani je na svoji ladji večkulturnosti priplula do Medinterana, mozaične plošče, ki združuje več pokrajin, te pa so si med seboj zelo raznolike in v sebi nosijo odmeve tisočletnih kultur. »Mediteran je zelo velik prostor in tudi zelo raznolik. Včasih se, ko me vprašajo, kaj mu je skupno, šalim, da najbrž le vetrovi, ki pihajo. Seveda so to tudi favna in flora ter začimbe, saj se določeni okusi pojavljajo po vsem področju. Veliko je skupnega v kulinariki, a vendar sta Kapadokija in Istra zelo različni, prav tako Andaluzija in Istra. Oljke so res tu in tam, a narodi, ki izvirajo iz etnij, se med seboj zelo razlikujejo.« Različne pa so tudi pesmi, ki nas popeljejo v pokrajine Mediterana. Takšne, kot jih piše življenje. Včasih opojne in sladke, drugič pa grenke in trpke.

In prav takšne so tudi zgodbe Sefardskih Judov. Z njihovim izročilom se je želela pobliže spoznati že v gimnaziji, ko je ob branju dela Iva Andrića naletela na avtorjevo opazko, da je neka sefardska pesem ena izmed najlepših, ob učenju španščine pa je kmalu ugotovila, da obstaja tudi jezik, ki ga imenujejo sefardska španščina. Spominja se: »Imela sem prijatelja, ki je bil po rodu Jud, in ko me je slišal peti sevdalinke, mi je rekel, da bi morala peti tudi sefardske pesmi, kar bi z veseljem tudi storila, a takrat ni bilo nobenega gradiva. Prav on mi je presnel prve pesmi, potem pa me je slišala judovska družina iz Trsta in mi poslala nekaj gradiva, medtem ko sem med študijem spoznala neke Špance, ki so me slišali peti in so nemudoma vzkliknili, da tako pojejo tudi njihovi Judje. Takrat sem ugotovila, da se različice istih pesmi pojejo v različnih deželah.« To spoznanje je bilo najbrž eden od ključnih začetnih impulzov, ki so jo pripeljali do obsežnega znanja o sefardskih Judih, pa tudi do plošče Medinteran, izdane lani. Vendar njena ladja vztrajno in radovedno pluje naprej, novim oceanom naproti …

Postanite naročnik revije Glasna.



Comments are closed.