Andrej Trobentar: Voda je zemlje kri

Avtor: Nina Novak (foto: Ana T. Kus)

Kritiki in uredniki so ga uvrstili med deset najboljših domačih rock pevcev vseh časov in nekoliko starejši se ga zagotovo spominjajo kot člana mnogih zasedb, a tudi kot kantavtorja. Je globoko razmišljujoča oseba, ki v sebi nosi nešteto svetov in jih razkriva plast za plastjo. O vsaki težavi, s katero se dandanes sooča družba, ima osmišljeno mnenje in se ne boji priznati, da mu ni všeč odtujevanje, v katerega nas sili (šolski) sistem, še manj naš odnos do sočloveka.
Srečala sva se v sobotnem dopoldnevu in se nemudoma prepoznala. Sama z vprašanji, ki so nato zavila na nekoliko samosvojo pot bržkone ne morem ostati neopažena, kakor tudi on ne, s klobukom v eni in sliko v drugi roki. Umetnost pač najde pot v svet … seveda sva zavila tudi med knjižne police in zaprašene zbirke vinilnih plošč, a vendar sva vajeti povečini držala na kolovozu, ki vodi do njegove nove plošče Dar.

Po stroki si slikar, a je tvoj spekter zanimanj zelo širok, od poezije in proze do glasbe. Kaj ti omogoča izražanje skozi en in kaj skozi drug medij ter kje so stičišča vseh teh obrazov?
Popek vsega je seveda slikarstvo. Slikam, odkar se zavedam. Vse je prišlo iz abstrakcije, od mimezisa, ko skušaš posnemati in se čim bolj približati konkretnemu. Narava je tako popolna, da jo bo človek moral kljub vsem naravoznanstvenim in ostalim pristopom še dolgo opazovati ter biti pozoren do nje. Medtem ko je glasba zame obred, molitev. Dopolnitev k delu s sliko. Tudi kakšen verz me včasih preseneti; kar slišim ga in moram ga zapisati. Nato se razveže in le redko ga še kaj popravljam. Dejstvo je, da smo že nekajkrat reinkarnirani, vsaj tako sam gledam na te zadeve, in da imamo v sebi, v sami čičeriki, nek praspomin. A da strnem: menim, da je kreativni postopek eden, a se lahko manifestira vizualno, zvočno ali le kot misel.

Se ti zdi, da umetnina ostane, medtem ko je življenje minljivo?
Mislim, da postaje, ki so formulirane kot popolne v vseh možnih spektrih človeškega izraza in iskanja – od znanosti in umetnosti do, ne nazadnje, kmetovanja, še posebno biokmetovanja, ki je prav tako umetnina kot lepo drevo – izpričujejo muzealije kot neko ostalino. Gotovo so postaje, ki so univerzalne, a pri določenih vidiš, da je šlo bolj za nek tehnicizem in popularno izvajanje. In politiko.

To je potem že drugo. Sama menim, da bi umetnost morala biti predvsem (in tudi) sredstvo za iskanje in izražanje tistih pristnih človeških doživljanj ter čustvovanj.
To da, a glede na to, da nas je na tem mravljišču veliko, tudi talentiranih, prav tako je veliko znanja in eni imajo boljše, drugi slabše možnosti … Da, tisti, ki ima inteligenco in se zna izraziti, se bo izrazil tudi z zelo skromnimi sredstvi, kajne? Tudi s kartonom ali z zemljo. Eno je dekorativizem, drugo dejansko iskanje idejnih kvalitet, ki so bolj univerzalne.

Ko sem v pripravah na ta intervju brala o tebi, se mi je zazdelo, da si nadvse duhoven človek, pa ne v smislu religije, temveč v smislu iskanja resnice.
Moram priznati, da sem veren, vendar v žrtvenem oltarju vidim Kristusa ali Matijo Gubca kot precej enakovredna. Obredi, prazna mistika in malikovanje se mi zdijo izguba. Laž. Natanko tako: laž. Čaščenje je pomembno v smislu poklona. Torej, vera se mi zdi pomembna, a nikakor ne prazna vera. Če nekdo poljublja le zato, da ga drugi vidijo in si kupuje odpustke, potem je to nedopustna grdovina z resnično vero. Ta prej vidi človeka, potrebnega pomoči, kot malika. Kristusa kar spoštujem, tako kot Marxa. V privilegijih, ki jih je pač imel v svojem družbenem statusu, je uspel formulirati človeštvu dokaj potrebna znanja.

Že nekajkrat si omenil znanja. Šamani poudarjajo, da znanje nikakor ni enako vedenju. Kaj meniš o tem?
Saj je čisto enostavno. V šoli, kjer sem učil dvajset let, je bilo hitro videti, kateri učenci so sposobni priti do znanja in kateri samo zbirajo ter oddajajo. V končni fazi smo res samo skupki nekih znanj, ki se pretakajo skozi nas, a imamo do svojih prestolonaslednikov dolžnost, da jim v roke damo orožje, da bodo znali stati in kreirati. Da bodo v notranjosti očuvali svetlobo. Lahko imaš vso bogastvo, a ti nič ne pomaga, če zunaj nastopi tema. Takrat se šele dobro izrazi, kako tisto, kar je zunaj, ne pomeni nič. Prav nič.

Če greva malce h glasbi, ki je najina glavna tema … V 60-ih si bil član zasedb Atoli in Ansambla Vihar, v 70-ih skupin 7 svetlobnih let, Buldožer, 6 km na uro in nato Na lepem prijazni (NLP) …
Vojko Aleksič, odličen kitarist, je bil eno leto za mano na oblikovalni šoli in ker me je zanimalo imeti ansambel, sva prišla skupaj. Kasneje smo se s skupino NLP razšli in sem delal za druge, a me je nato spet poklical in sem se jim pridružil kot tekstopisec in pevec, čeprav sem si želel igrati. Ne znam, da ne bi igral …

Katero od vseh naštetih zasedb bi morda izpostavil? Je katera vplivala nate, te morda celo izoblikovala?
Moram reči, da največ Vihar. Drago Della Bernardina, ki je igral pri Sinovih in Kameleonih ter potem tako nesrečno končal. Bil je eden redkih, ki je znal igrati kitaro na ta način. On in Aleš Strajnar sta bila prva, ki sta igrala tako, kot danes igra, denimo, Jerko Novak. Bil je talentiran človek in imel je entuziazem … Tu so bili vplivi najmočnejši. Od nekdaj sem imel rad glasbenike, ki so iskali drugačen zvok in so skušali iznajti avtentičnost. Zaradi tega me je tudi modernizem, Stockhausen, zanimal. Pa veliki John Cage in njegova ideja, kako pristopiti k tišini.

A skupina NLP si je potem vzela kar 24-letni premor.
Vmes sem delal solo, saj sem videl, da pravega interesa po tistem ustvarjalnem preblisku, ki je bil prisoten na začetku, ni bilo. To je tako kot takrat, ko sta dva zaljubljena. Ne računata. Ko začneš računati … Beatlesi so zaradi tega razpadli. Kakovost je avtomatsko padla, kot bi jo ubil. Škoda. In prav zaradi tega me moderna pedagogika tako draži. Veliko bi lahko naredili. Vsako živo bitje v sebi nosi vse, a če ni stimulusov in v družini ne prave ljubezni do otroka, ni nič. Lahko ga poškodujejo in to se dejansko tudi dogaja. A o vsem pač ne moremo soditi. Pomembno je, da uspemo očuvati ljubezen, ki nas jo učijo živali.

Potem, ko ste se zopet zbrali, ste postali Na lepem prijazni mutant.
Vojko nas je spet zbral, vendar ima vsak neke svoje družinske obveznosti. Težko je preživeti, tudi Vojko je slikar in se mora znajti po svoje, kar je težko. Zato moraš iskati in prositi, kdaj ima kdo čas, kar do neke mere ubije ustvarjalnost. Potem pač izbereš bolj skromna sredstva. Barvice, ki so pri roki. Dejstvo je, da je ansambel podjetje in če bi se ljudje tega zavedali … Skupina je podjetje, v katerega moraš vložiti vso svojo ljubezen in če imaš talent, potem bo gotovo rodilo sad. Sicer pa ne. Ljudje ne znajo biti predani. Namesto da bi se ukvarjali z zvočnim telesom, se prerekajo, kdo je šef in kdo ima večjega. V umetnosti so te teme tako obrobne, povsem nepomembne. V umetnosti šteje le ta dih, ta enkraten dih, ki se zgodi in je zlata vreden.

Tudi zato v zadnjem času živiš bolj odmaknjeno življenje?
Doma sem s kmetov in če bi imel kmetijo, bi bil na kmetiji. Imel bi živali, a ne za klanje, ampak za učenje. Posvetil bi se zemlji. Vrtu. Drevesom. Če imaš ob sebi človeka, ki je temu vdan, gre, a prisiliti ne moreš nikogar. Vsak mora najti tisto, kar želi in če tega ne realizira, bo nesrečen, četudi ima ob sebi najlepšega Apolona. Zelo malo se ukvarjam s politiko in seksom, a ljudje govorijo o tem, kot da je nek bav bav. V resnici je s tem povezanih cel kup frustracij. Če bi ljudje znali doživeti drug drugega kot poln krog, ne bi bil orgazem nobena težava. Če pa je težava v orgazmu in samo v njem, potem je najboljše, da so vsi istospolniki. Ker vsaj vedo, kaj rabijo. Preprosto. Čeprav, sam menim, da bi bilo tako lepo, ko bi se možje in žene znali zares ljubiti. Potem bi bil na svetu res mir, pravi paradiž. Tudi otroci bi bili biseri. Čisto vsak otrok zna postaviti vprašanje, da ne veš, kako mu odgovoriti; tako so bistri. Na momente se mi zdi, da šola in odnosi to kvaliteto odrivajo proč. Odmikajo nas od samih sebe, kar me najbolj moti. A politika ne naredi nič. Namesto, da bi se uzrli v to, kaj je resnično bogastvo, ki ga imamo in v njem našli zaklad, bi Slovenija, tudi Evropa, cela zemlja, blestela.

Zadnjič si mi omenil, da te v zadnjem času bolj zanima instrumentalna glasba. Zakaj, si utrujeni od besed?
Ne, prišel sem pač do jazza in začel poslušati. Miles mi je šel malce na živce in sem ga prav zato želel spoznati pobliže ter ugotovil, da je z vsem znanjem in intelektom iskal drugačen zvok. Če uporabljamo orodje, ki ga vsi uporabljamo, vsak dan – kako kreirati nov zvok? Saj ga ni! Onomatopoija. In smo pri slikarjih, ki so začeli uveljavljati tašizem, da bi odkrili drugačnost. V končni fazi, če se izgubimo v vesolju in Zemlja postane košarkaška žoga ali celo ping pong žogica ter se izgubi v zvezdnem prahu, kaj bi naredili? Kar naenkrat vidiš, da ti zemeljski bogovi ne morejo pomagati. Kar naenkrat prostranost. To me je pripravilo, da sem videl ozvočenje, ki ga oddaja jutro. Odprem okno in muc pozdravi, kuža pozdravi, ptička pozdravi. Res. Šele ko ji povem, da lepo poje, pove naprej. A je res, da naokrog ne svinjam s kemijo. Toliko je enih naravnih sredstev, s katerimi bi lahko odpravili vse škodljivce, a se nam mudi, potem pa smo nesrečni. Pri vsem bogastvu, ki ga imamo! Zato to iskanje instrumentacije …

V kratkem izide nova plošča Dar, na kateri so sodelovali tudi člani legendarne zasedbe Begnagrad, s katerimi si nekoč pogosto sodeloval.
Kar nekaj jih je … naredil sem ta projekt in rekel, naj vsak doda, kar misli, ne da mu jaz povem, kaj hočem. Čeprav slišim instrumente in cel orkester. Včasih se mi zgodi, še posebno, kadar imam poste, da slišim zbore, a jih nočem notirati, ker začnem takoj preveč racionalizirati. Beseda je sicer tudi krasna in še vedno pišem poezijo. Kakšni verzi preprosto pridejo.

Glede na prej povedano: bo torej ta plošča instrumentalna?
Ne, tokrat bo še tekstualna, a upam, da bom še uspel kaj narediti, preden odletim na drug svet. Upam, da mi to uspe nasmejano. To si želim. Zato sem povedal, ne da bi kaj posebno travmatiziral smrt. Šli so že mnogi prijatelji, ki sem jih imel tako rad …

Se ti zdi, da ljudje danes besedo dar dojemajo prej kot tisto, kar dobijo, namesto, da bi se vprašali, kaj lahko dajo?
Dar zato, ker je kratko. Moj prvotni naslov je Voda je kri zemlje, ker vsi govorijo, da kri ni voda. Kaj ni? Voda je zemlje kri. V tem vidim resnični pomen, ne toliko zaradi besedne igre. Voda je dragocena, ne le, da se vržeš vanjo in zaplavaš. Hudo je, da je veliko podtalnice zastrupljene in vedno huje bo, a nič ne naredimo za to.

Kaj torej podarjaš?
Glasbo. Če je komu všeč, prav, drugače pač ne. Moram reči, da mi je še zmeraj všeč, kadar slišim Waterloo Sunset The Kinksov ali pa Mamas & Papas, njih še vedno rad slišim. Še zmeraj imajo lepo barvo. Kakšne stare še vedno res rad slišim. My friend Jack eats sugar lumps … (zapoje). Ja, take. Enostavne.

Andrej Trobentar na 7. Festivalu Godibodi:
petek, 6. junij 2014 / Hostel Celica, Ljubljana
sobota, 7. junij 2014 / KGB, Maribor