Čakaš na navdih? Obuj si tople nogavice.

Avtor: Nika Vistoropski – novinarka, pevka in pesnica

Ne vem, kako se je vse skupaj sploh začelo. Rada bi rekla, da me je nekaj udarilo od zgoraj; saj veste, inspiracija pa te neumnosti. Pa ni bilo nič takega. Če dobro pomislim, sem bila še najbolj podobna jamrajočemu otroku, ki ima pred sabo skledo solate in dva zrezka, pa vpije, da je lačen. Hočem reči, bila sem sitna. Nekaj sem hotela, pa nisem vedela, kaj. Dobro, vedela sem, kaj – slikala se mi je neka meglena podoba, a nisem vedela, kako. Pela bi, pela bi, pela bi. Samo to sem vedela. Prijatelj, gospod, ki bi mi lahko bil oče, me je potem neki dan stisnil za ramena, malo stresel (kot so včasih delali z neubogljivimi psi) in mi strogo rekel, naj neham sitnariti (takrat še nisem opazila njegovih toplih oči). Če mi razni televizijski šovi iskanja talentov, na katerih bi lahko izrazila svojo ekshibicionistično naravo ne dišijo, potem naj začnem, tako je govoril, peti kar sama. Če sploh vem, o čem. Če imam sploh kaj povedati. Ljubica. Ja, ljubica je rekel na koncu. Ljubica?! Če imam sploh kaj povedati?

Na moji življenjski poti se je znašlo kar nekaj moških, ki so me v najbolj usodnih življenjskih trenutkih brcnili v koleno. Ta dejanja sem vedno pripisovala njihovi pronicljivi naravi, zavedanju torej, da se v gospodični Vistoropski vedno zbudi samoohranitveni gon, ko ji kdo da vedeti, da pa česa morda ni sposobna. Vsi ti gospodje so – to so povedali kasneje kdaj čisto mimogrede, da bi se ne prevzela – verjeli vame. Prepoznali so moj modus operandi, ki nekdaj (danes je drugače, vzklijem, če me zalivate z odkrito ljubeznijo) ni dovolil ujčkanja in sočutja.

Podobno je bilo, ko sem se vsa skrušena pojavila na vratih znanega slovenskega terapevta, ki me je samo ošvrknil na prvem sestanku, rekel nekaj v smislu, da sem kot vse ženske, vse mame, da ne bo nič iz mene, da pa mi da možnost, da v 14 dneh naredim to in tisto in ono. Da potem pa morda bo videl. Če bo kaj iz mene. Kdaj sploh. Nisem se razjokala, ali razletela pred njegovim obličjem (čeprav me je imelo, da bi se skrila pod mizo in si brisala nos v plišastega medveda). Začela sem brati, pisati, študirati, teči. Celo tako zelo zaneseno, da sem na nevemkaterem kilometru bruhala žolč.

Isto je bilo z onim tičem zgoraj, ki me je izzval, če sploh imam kaj povedati. Češ, peti zna vsako glasno človeško “trobilo”, da pa je vsebina nekaj povsem drugega. In kaj, če bi delala na tem?

Dolgo sem bila tiho o tem, kako sem živela in odraščala. Ni se mi zdelo vredno razlagati, ljudi obremenjevati. Preveč je teme; zakaj bi vas zalivala še s svojo greznico? Sploh pa, kdo bi mi verjel? A zgodba v človeku raste, dokler se ne rodi. In tisti moj “oče” zgoraj je vedel, da me mora brcniti v koleno. In sem se potem neki dan vozila s kolesom po gozdni poti in v glavi so se začele risati note in zgodba o nekem Mihi, pa nato sede v fotelju, ko sem si božala roke po napornem dnevu in pila toplo mleko, v katerem sem namakala piškot, epizoda iz mojega življenja. Molzenje krav, kovinske kangle in tisti majhen kamen, ki mi je zvil gleženj, da sem polila vso vsebino in le stežka našla pot domov. Jok naredi oči meglene. Življenje na kmetiji ima svoje zakonitosti, to najbrž veste. In, res ne vem, zakaj, veliko ljudi umre v mojih pesmih. Veliko jih umre tudi v mojih sanjah. A nihče v mukah. Je pač vsaka smrt novo rojstvo. In vsako slovo od strahu priložnost za novo svobodo.
Z vsako pesmijo moje telo postaja lažje. Z vsako noto, zapeto iz mojega grla, gradim spomenik (vem, težka beseda; ampak ne skrbite, je samo mentalni) moji preteklosti, za katero sem lahko, če sem iskrena, samo hvaležna, da je.

Še vedno me vodi silno strahospoštovanje do izrečene besede. Še vedno mi nekje zadaj odzvanja “tihobodičenimaškajpametnegapovedati”. Zdaj tole skrpucalo malo manj poslušam. Kajti vem, da pamet z resnico nima nobene zveze.

Ne, ni bilo nobenega navdiha. Ko enkrat nehaš biti otrok, se moraš prisiliti, da sedež na gugalnico. In na njej se moraš zibati tako dolgo, dokler se ne spomniš. Kako čudovito je biti lahek. Nič ne pomaga mentalna masturbacija, nič ne pomagajo tuhtanja in tone črk, ki jih požreš z vsakim listom knjige. Prav nič. Božati se moraš tako dolgo, dokler ti ne postane všeč. In šele potem te “udari od zgoraj”. In vse se zdi otročje preprosto. Čeprav je vmes minilo eno celo življenje.

foto: Miran Juršič