logo

Uršula in Janez Ramoveš: Pomirjen si, ko te ustvarjalnost gor drži

Avtor: Nina Novak (foto: Borut Krajnc)

(skrajšana oblika intervjuja je bila objavljena v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 45, številka 1, december 2013-januar 2014)

Nekako se mi zdi, da je zanju ustvarjanje nuja, ki jo v njima vzbuja življenje samo. Kot vzgib po preživetju. In zato si težko predstavljam, da ne bi ustvarjala v jeziku, ki jima je najbližji. To pa je narečje Poljanske doline. Morda res težko razumljivo, če smo z mislimi pri ducatu drugih opravkov, a če si vzamemo čas in poslušamo Uršuline plošče ter ob tem držimo v rokah Janezove pesniške zbirke in njegove pesmi beremo tudi takrat, ko glasba že umolkne, vse dobi nov smisel. Ne da bi se tega zares zavedali, a vendar nas te pesmi bogatijo, nas delajo tolerantnejše, bolj odprte in dojemljivejše za novo. Ali tisto, kar tako radi označimo kot drugačno. Pa čeprav smo edini, ki smo drugačni, prav mi sami, le da jo to težko sprejeti. Se mar ne skriva ironija življenja prav v tem optimizmu; da smo drugačni, a vendar neizstopajoči?

Uršula in Janez Ramoveš
Začela si z zborovskim in a cappella petjem, nato se ti je pridružil Joži Šalej, kasneje Metod Banko in Marjan Stanić, nazadnje pa še Robert Jukič. Predvidevam, da vsak Fant iz Jazbecove grape doprinese in vnese nekaj svojega, drugačnega, in da je že iz tega razloga vsak nadaljnji korak korak naprej ali pa vsaj v novo smer.
Uršula: Sigurno je vsak doprinesel svoje, a začela sem sama in dolgo mislila, da bo pri tem ostalo. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi pela večglasno in niti nisem imela takšne želje. Vsak korak je bil usoda, če tako rečem. Najbolj sem se videla sama ali pa s pianistom oz. z enim instrumentalistom. Povsem komorno. Glasba je potem, ko se nam je pridružil Marjan Stanić na tolkalih, dobila povsem drug značaj, potrebno pa je omeniti tudi naš vokalni trio, ki je predstavljal zelo pomemben korak in nas tako pritegnil, da zdaj že kakšnih osem let nastopamo v tej sestavi. V zadnjih dveh letih pogosteje brez Marjana, Robert Jukič pa je seveda z nami, a spet ne tolikokrat, da bi bil samoumeven. Je pa vsakič, prav zato, ker smo včasih v polni zasedbi, drugič kot kvartet, tretjič kot trio, drugačna energija. Ni bilo načrtno, da bi iskali tolkalca ali basista, temveč so se nam pridružili spontano, preko druženj.

Med poslušanjem se mi je utrnilo, da je to glasbo nujno potrebno poslušati hkrati z branjem poezije in obratno. Bi sploh lahko odvojila eno od drugega, kaj je tisto primarno?
Uršula: Zagotovo ne gre za tekste, ki bi bili namensko napisani za ploščo, saj tega nikoli nisva delala. So pač pesmi vzete iz pesniških zbirk. Pri vseh prvih štirih ploščah je bil tekst absolutno prvi, medtem ko je glasba prišla kasneje, izjema so priredbe na zadnji plošči. A se mi zdi, da kljub temu, da je glasba znana in všečna, mora vedno biti poudarek na poslušanju besedila, ki je najpomembnejše.
Janez: Poezija je v vsakem primeru neke vrste magija, glasba pa je po drugi strani blizu temu, zato se ujemata. Najprej nastanejo pesmi, ki običajno niso pisane kot besedila za petje, a se kasneje izkaže, da lahko služijo tudi temu. Besedilo ima svoje zakonitosti in ne moreš peti kar vse. Je pa pri tem ena zanima stvar … Vsako pesem, ki jo pojejo ali izvajajo, zelo težko še kdaj recitiram, ker se glasba tako močno vsidra v besede, da nekaj manjka, če niso zapete. In ponovno jo brati je težko.
Uršula: V bistvu je v tem primeru nad pesmijo na nek način izvršeno nasilje. Vzameš jo, ukradeš in ni več namenjena branju. Tudi sama to občutim. Če jo Janez bere, je melodija zraven in jo kar ne morem poslušati. Nasploh ni dobro, da se pojavi glasbenik potem, ko ljudje znajo recitirati poezijo. Tisto, kar je prvo, je namreč najbolj pristno. Mi smo te pesmi plasirali v javnost, ko so bile sveže in ljudem še neznane. Največ je še vedno vredna pesem, ki jo prebereš, uglasbitve pa potem, ko si enkrat prepoznaven, ne potrebuješ več. Nekako se mi zdi, da pesem z uglasbitvijo pogosto celo uničiš.

Koliko pa je v samem procesu ustvarjanja melodije v poeziji in poetičnosti v glasbi?
Janez: Večina teh pesmi je napisana v narečni govorici, ki je zelo spevna, zato je glasba že v njih samih. Seveda pa potem glasbeniki naredijo po svoje, čeprav je tista osnova v besedilu, zaradi česar jih sploh pritegne. Vsaj na sumu imam, da je tako.
Uršula: Teksti so sigurno melodični, zato se potem oglasi tudi glasba sama. Je pa to narečje zanimivo in zanima me, če bi se mi zgodilo tudi v kakšnem drugem. Verjetno bi se mi v vsakem. Ne vem, če je poljanščina posebno melodična, morda celo ni in je trda, saj ne teče tako lepo. Se pa da v glasbo zagotovo spraviti vsak jezik. Mislim, da mene še vedno vsebina bolj pritegne kot samo narečje. Narečje bi lahko bilo prej kot ne oteževalna okoliščina in se jih zaradi tega ne bi lotila, a sem se jih, ker so mi pač všeč.

Janez, teme, ki jih obravnavaš, so morda malce absurdne, a se mi zdi, da imajo v sebi veliko več življenjskosti kot tisto tako pogosto že skoraj vzvišeno opevanje neke idealne ljubezni.
Janez: Ljudje – bralci, poslušalci – dostikrat prepoznajo v pesmi zgodbo, a ta ni moj namen. Pesništvo je v vsakem primeru nekaj povsem drugega. Pogosto je zgodba ali delček zgodbe ozadje pesmi, zato jo zelo težko razložim. Pravzaprav nimam kaj razlagati, saj na ta način prikažem neko abstrakcijo, ki pa ji lahko služi tudi zgodba. Kar pa se ljubezni tiče, lahko rečem, da marsikatera je ljubezenska, a gre za tisto ljubezen, ki je samo prisotna in ni tako javno deklarirana. Tista, ki se morda pokaže v kakšnem zamolku.
Uršula: Pogosto pravim, da je odvisno od tega, kakšen bralec si, kako si razpoložen, koliko si izobražen itd. Te pesmi lahko jemlješ kot čisto konkretne zgodbe in veliko ljudi jih tako jemlje. Z njimi se poistovetijo in razlagajo, da so tudi sami poznali nekoga, ki je bil tak in tak. A so v resnici nekaj čisto drugega, saj vsebujejo metafore, zaradi katerih lahko pesmi razumeš na čisto drugih nivojih. Sama sem najbolj vesela poslušalcev, ki to konkretnost spremenijo v metaforičnost.

—–

Talisman

Na zadnji plošči, naslovljeni Talisman, se nahajajo tudi prepevi (Lou Reed, Tom Waits in drugi), ki pa so postali povsem neodvisni od izvirnikov. Ti jim namreč predstavljajo le temelj. »Prepevi so narejeni z vsem spoštovanjem do izvirnikov, nisem pa jih želel prevajati ali prepesniti, temveč ujeti njihov duh, vzdušje, ozračje in jih prenesti v svoje okolje. Kajti, zakaj tega ne bi storil v svojem jeziku, če se že dela priredbe? V čem je težava? To je tisti temeljni vzgib, zakaj sem se tega sploh lotil,« razkriva Janez, ki je avtor tudi vseh ostalih besedil na plošči, ki jih je uglasbila Uršula, za aranžmaje pa je poskrbel Joži Šalej. Čeprav plošča črpa v ljudskem izročilu, se povezuje z drugimi zvrstmi in jo bogati z instrumentalnimi vložki na klavirju, harmoniki, tolkali in kitarah, ki so v zvočnost vnesle svežino, za kar gre zasluge pripisati Robertu Jukiču. Iskanje vsakršnih primerjav se zdi povsem odveč, bi pa težko našli pristnejši spoj besede z glasbo. Tudi zaradi tega, ker v nas vzbujajo tisti davno izgubljeni klic po pristnem stiku z naravo, ki ga tako pogosto preslišimo, saj je dandanes t.i. podeželjskost v manjvrednostnem položaju, čeprav vsi izviramo prav od tam.

—–

Ti pisanje v narečju v primerjavi s pisanjem v knjižnem jeziku pomaga pri izražanju pristnih in avtentičnih občutij, tudi slikanju razpoloženj v pesmi sami?
Janez: Zame je pisanje v tem jeziku prednost in si sploh ne predstavljam več, da bi jih pisal v kakšnem drugem. Seveda se skozi to pojavljajo tudi težave, saj se ljudje sklicujejo, da jih ne razumejo, da so arhaične itd. Vse to je le površno gledanje nanje. Zame je narečje samo orodje, nič drugega. Distanciram se od vsega etnografskega in od umetnega ohranjanja nečesa, kar v resnici sploh nikoli ni obstajalo. Na drugi strani pa odjemalci tovrstne kulture brez težav sledijo mojim, ali našim, pesmim.

Na nek način bi lahko rekli, da je tematika pesmi ljudska in potemtakem se ne gre čuditi, da tudi glasba, med drugim, črpa v ljudskem izročilu.
Uršula: To ni bilo neko poglabljanje v ljudsko izročilo ali da bi te melodije preslikavali. Ne znam pojasniti, na kakšen način so prišle na te tekste, in to zelo hitro, brez kakšnega naknadnega popravljanja. Vedno pravim, da je ljudska pesem verjetno nastajala prav na ta način. Nekdo je napisal tekst, drugi glasbo in potem so se prijele ter pele. Možno je, da so tekst napisali na nek listič, da ga je lahko pel tudi sosed in verjetno se je nekaj časa zatem še vedelo, kdo si je izmislil besede. Kljub temu pa tega niso napisali, saj jim ni nič pomenilo. Sama pojem tisto, kar mi je najbližje, in to so Janezovi teksti, velikokrat pa pomislim, da bi verjetno pela tudi kakšne druge. Naši vokali in instrumenti, posebno kadar je zraven še harmonika, ljudskost poudarijo, a to je zato, ker to znamo in na tak način potem tudi delamo.

Ampak verjetno je to tudi tisto, kar najbolj razumeš.
Uršula: Seveda, razumem jih in so mi zelo blizu, stojim pa tudi za tem, da je vse skupaj nekakšna nuja, ki jo imaš v sebi v obliki naboja in ki prav vse spremeni v melodijo. Pri meni je bilo to zelo močno, zdaj morda ni več toliko in mogoče celo ne bom naredila nič več. Pri Sugar Free Baby so pesmi dobesedno vrele iz mene in če takrat ne bi imela teh tekstov, zna biti, da bi poiskala kakšne druge.

Besedila so zaradi poljanskega narečja dokaj ozko usmerjena, na drugi strani pa imamo ljudsko izročilo, povezano z zborovskim petjem, jazzom, šansonom, rockom, kar pa dojemanje glasbe zelo razširi.
Uršula: Mislim, da je zadnja plošča najbolj poslušljiva doslej, saj je bolj razširjena in ima v sebi več žanrov. Tudi zaradi priredb se mi zdi, da jo bojo ljudje mogoče večkrat poslušali. Vse plošče je potrebno poslušati večkrat, a morda je bilo prej težko. Sčasoma se verjetno pojavi tudi kakšno vprašanje in poslušalec se odloči, da bo tekst podrobneje preučil, vzel knjižico v roke ali pa se mu pomen utrne že med samim poslušanjem. Glasba zagotovo približa tudi tekste, ki niso tako težki, Janezova celotna poezija je dosti težje razumljiva.
Janez: Na nek način so vse te plošče lahko tudi zvočne knjige. Lahko so pesniške zbirke, seveda pa niso samo to.

Se motim, če rečem, da je – v primeru, da je človek pomirjen sam s sabo – vsako okolje izvir velikega navdiha, predvidevam pa, da je Poljanska dolina, ki je odmaknjena od ljubljanskega vrveža, okolje, kjer najdeš stik sam s sabo?
Janez: Iz roda v rod duh išče pot … Do neke meje drži, a najbrž bi se dalo pisati povsod. Je pa res, da če celo življenje živiš na enem mestu, ta kraj drugače dojemaš, kot če si tam le krajše obdobje. Zame je okolje eden od značilnih dejavnikov.
Uršula: Mislim, da bi lahko pisal kjerkoli, meni pa je tako ali tako navdih njegov tekst, ki bi ga prav tako morala zaslišati povsod. Navdih se skriva v naravi, ko živiš čisto običajno, ti pa okolje zagotovo da neko umirjenost in prečiščenost. Zame je koristno, da imam možnost biti odmaknjena od ljudi in okoliškega hrupa, čeprav občasno prav to zelo pogrešam. Tu so valovanja, včasih celo v prazno. A najbolj pomirjen si, ko nekaj ustvariš. To človeka gor drži.

Zdi se mi, da pri ustvarjanju ne delata kompromisov, ampak sledita izključno sebi.
Janez: Zagotovo. Na silo ali s sprenevedanjem ne gre. Moraš biti povsem pošten in če kaj ne stoji ali z nečim nisi zadovoljen, moraš to neusmiljeno izločiti. Ne sme biti kompromisov, saj prej ali slej obžaluješ, vsaj moja izkušnja je taka. Včasih ni enostavno, ker ti je pesem ljuba in ima svoje ozadje, a treba je biti nepristranski.

Kaj poetu ali glasbeniku odkriva več navdiha, trdost ali mehkobnost življenja?
Uršula: Sigurno tista trpkost v temnem. Kar se njegovih tekstov tiče, so bolj temni kot svetli, čeprav se jim ljudje smejijo zaradi narečnih besed. Vendar je ta poezija mračna. Tudi moje osnovne melodije so molovske. To mi leži in se mi zdi najbolj človeško. Trpke stvari te veliko bolj mečejo iz tira kot tiste druge.
Janez: Včasih se mi je zgodilo, da so lepe stvari nastale, ko sem se sam počutil precej klavrno. Do tega moraš zavzeti distanco. Ne stojim povsem zatem, kar je pravkar povedala.
Uršula: Janezova poezija je mračna, od prve do zadnje pesmi. Poleg tega ga poznam in vem, da so tudi tiste optimistične takšne, da so v njih skriti nameni. V resnici ne gre za optimizem, temveč za ironijo. Sigurno ne opevava, kako je dobro, da sva se našla in da skupaj ustvarjava dan za dnem. Sva samotarja. Kadar on piše, piše po svoje, da še sama ne vem, kdaj. Včasih mi kakšno pesem da, včasih pa mu kakšno kar vzamem in jo naredim, da niti ne ve. Namen vsega je ljudem dopovedati, da se da. Karkoli se zgodi, greš naprej, čez to in preživiš. Ne moreš slikali le lepote, ker ko je lepo, vsi vidijo lepo. Te neumnosti, slabe stvari, se dogajajo vsakomur in zaradi njih ni treba obupati. To je nauk vsega.

Postanite naročnik revije Glasna.



Comments are closed.