Dovč & Krmac & Mureškič: Baraka
Avtor: Nina Novak
(recenzija je bila objavljena v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenija; letnik 45, številka 2, april-maj 2014)
Celinka, 2013
Ko se združijo harmonikar Janez Dovč, tubist Goran Krmac in tolkalec Nino Mureškič, je težko pomisliti še na kar koli drugega kot na inovativnost. Dovč je v zadnjih letih dokazal, da harmonika zmore slikati občutja, ki se ne vežejo le na podalpski prostor, po drugi strani pa Krmac vse bolj utrjuje vlogo tube zunaj godb. Baraka prinaša dober ducat avtorskih skladb, ki zaobjemajo tako afriške, indijske kot latinskoameriške ritme, vmes pa nas popeljejo še na Bližnji vzhod. A vendar je ne bi mogli »okronati« za etnoploščo, saj na njej najdemo tudi obilo jazzovskih primesi in primesi fusiona, v katerih osrednjo vlogo zavzame improvizacija. Ti elementi s pomočjo elektronike, računalniških efektov, vokalnih vložkov, klaviatur in gostov iz godalne zasedbe Symbolic String Trio zvenijo nadvse moderno. Tuba daje temelj, ki navadno pripada basovskim inštrumentom, tolkala skupaj z uporabo kalimbe izražajo obilico virtuoznosti, medtem ko harmonika v večini primerov slika melodične linije. Glasba v svojem bistvu ostaja tiha, kljub temu da premore prenekateri dinamični kontrast, kar je zaznati zlasti v zadnjih treh skladbah, tj. posnetkih z nastopa.
Tudi vizualna podoba, za katero je zaslužen Milan Erič, naslika sožitje narave in človeka, ki se znotraj svoje osamelosti zdi pomirjen in izpolnjen. Barvne pokrajine na naslovnici bi zlahka enačili z zvočnimi pokrajinami, ki so razgibane tako znotraj plošče kot znotraj posameznih skladb, to pa se morda najbolj izrazi v skladbi Tvoja dolžnost je, da si srečen ali Na noge. Vendar pa plošča kljub temu deluje celovito. Lahko bi dejali, da je individualnost skupnosti nit, ki povezuje posamezne skladbe, v njih pa je zaznati tudi vpliv tanga. Znotraj daljših kompozicij izstopa kratka Vrga Vrga Vrga. Vrga Vrga! z afriškim pridihom, ki se že trenutek zatem prevesi v melodično Zmano, ki poslušalca zlahka opomni na skoraj desetletje staro ploščo Bolja strana svijeta hrvaškega umetnika Elvisa Stanića. A če je bila pravkar omenjena plošča nadgrajena z vokalnimi gostjami in se je ponašala s svojo melodičnostjo, Baraka ostaja onkraj meje razložljivega in ubesedljivega. Gre za ploščo, po kateri bodo posegli le tisti, ki se ne bojijo globin, mraza in teme.
Izraz baraka sicer v jezikih judovskega in arabskega izvora pomeni blagoslov, kar nas takoj povede v zvočnost, ki premore duhovno komponento, a te ne gre enačiti z vero, čeravno v odmevu instrumentalne igre lahko zaslišimo mujezinove klice, ki vernike vabijo k molitvi (Mimohod odločnih), šumenje molilnih zastavic budistov (Obzorja) ali mir, ki ga premore le tempelj (Tvoja dolžnost je, da si srečen). Ne le da je trio pri komponiranju črpal iz stoletja starih svetovnih glasbenih dediščin, marveč je poustvaril tudi občutja in razpoloženja, ki jih iščemo – včasih pa tudi najdemo – na zelo različnih koncih sveta. Zato lahko ploščo Baraka opišemo z eno besedo: potovanje. Ali raziskovanje. Kar je komu ljubše. Iskalci se bodo najbrž podali na dolgo pot vase, tisti drugi pa v svet. A se zdi, da bodo slednji na tej poti prikrajšani za prenekatero izkušnjo. Baraka namreč kliče vase.