Metod Banko in Teo Collori: Pesem o morju
Avtor: Nina Novak
(recenzija je bila objavljena v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 44, številka 5, oktober-november 2013)
Celinka, 2013
Pred kamnito hišico nekje na Krasu stojijo mogočni puhasti hrasti. Pod njimi stojita kamnita miza in klop, sonce popoldansko pripeka, rahel veter pa ustvarja šepet listja, ki se zlije s kitaro in vokalom, ki skušata izpričati izročilo življenja … Tako nekako gre zgodba, ki mi jo skušata predati kitarist Teo Collori in v zadnjem času eden najbolj perspektivnih pevcev mlajše generacije, Metod Banko. Pesmi, ki sta jih uvrstila na ploščo Pesem o morju, so plod spontanega muziciranja ob druženju, ki traja več let, že vse odkar sta se med študijem glasbe spoznala na celovškem konservatoriju. Ker plošča ni bila njun prvotni cilj, so skladbe nastajale počasi in zorele, vse dokler se niso združile v celoto. Za besedila sta posegla po pesnikih, in sicer po nemškem modernistu Rainerju Marii Rilkeju (prevod Kajetan Kovič), Janezu Ramovešu iz Poljanske doline, češkemu pesniku Miroslavu Holubu (prevod Peter Svetina) in dveh predstavnikih mlajše slovenske generacije, Marku Matičetovu in Juretu Bagonu.
Čeprav bi morda kdo pomislil, da je zaradi okrnjene zasedbe plošča monotona in dolgočasna, je rezultat popolno nasprotje tega. Ramovešova pesem Maček daje vtis razigranosti, Pism od Džonija se opira na swing ritme, Rilkeova Uspavanka se je zazrla v bosso novo, Matičetova Je rekla pa črpa v bluesovskem izročilu in je nekoliko bolj groba, zaradi česar izstopa. Prav tako kot zadnja, ki je instrumentalna različica naslovne Rilkejeve Pesmi o morju, medtem ko vokalna različica uspe poustvariti vzdušje skrivnostnosti morja, zavetja, ki nam ga ta ponuja, a ima hkrati tudi zlovešč pridih. Holubova Vrata je Metod razbil z deklamiranjem dela besedila, pri čemer pride v ospredje njegov žametni glas, v Bagonovi Veri pa se ponavljanje besedila prilepi k naraščajoči melodični liniji, s čimer se popolnoma zlijeta in spojita v eno. Teo je mnoge dele obogatil s spremljevalnimi vokali, za mnoge druge učinke pa je poskrbel Simbolični orkester. Sicer pa so večini skladb skupni mnogoteri obrati, ki se kažejo v kitarski liniji, ta ima pogosto vlogo ritmične osnove, grajene na ponavljajočih se melodičnih linijah in prav te razbijejo celovitost ter vanje vnesejo večplastnost.
Celotna plošča daje vtis spontanega preigravanja in popevanja z namenom, da si soudeleženci krajšajo čas, a pri tem kakovost pri izboru skladb nikakor ne trpi. Celo nasprotno, prav to ji pomaga doseči pristnost, kot tudi slikarstvo, ki se je pripojilo k spoju poezije in glasbe, saj dve sliki lepšata vizualno podobo plošče in uspeta še dodatno pričarati celinsko obalo, ki je tako blizu, a hkrati tako daleč od morja. Prav v tem pa se morda skriva še vse kaj drugega; naše želje, sanje in hrepenenja, ki so nam vedno na dosegu rok, a hkrati tako zelo daleč, nedosegljive. Imam občutek, da bo tenkočutna in lepa Pesem o morju našla pot do nekoliko starejše generacije, ki se bo lahko poistovetila z zgodbami, o katerih priča poezija, ali pa do tistih mlajših, ki v življenju iščemo nekaj več in nam korak vodi predvsem zanesenost.