Celinka: Ton ali le beseda?

Avtor: Dano Ličen – ustvarjalec

Glede na obsežnost teme, ki jo poskušam zaradi omejitve znakov prikazati kar se da strnjeno in razdelano, sem se kot avtor odločil, da kolumno razdelim na dva opisna dela: prvi, objektivni del, in drugi, pismo avtorja.

Objektivne del:

– KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: ravnokar na drugi strani Slovenije.
Hrvaški piarovci s črnimi mercedezi vstopajo v eno izmed stavb večjih slovenskih radijskih postaj. Govorijo o glasbi in prodajajo ustvarjalce, ki celink skorajda ne znajo uporabljati.

– LJUDSKI PREGOVOR: ”vem, kam pes taco moli”

– CELINKIN PREDGOVOR:
»Gre za neke vrste servis samozaložnikom, ustvarjalno polje, ki pri vsaki izdaji pomaga, kjer lahko … finančno pomagamo tako, da posodimo oz. založimo za osnovne stroške za obdobje enega leta, v tem obdobju morajo stroške pokriti bodisi fani oz. kupci posameznega albuma bodisi izvajalec sam …«

– OSNOVNE INFORMACIJE O CELINKI: ustanovitelj: Janez Dovč, prvi zaposleni in sodelujoči: člani kolektiva Jararaja, statusna oblika: d.o.o., financiranje: v veliki meri gre za osebno financiranje ustanovitelja Janeza Dovča, državno financiranje: direktno ne, indirektno preko Festivala Godibodi v manjši meri, glavni viri prihodkov: IPF, sponzorstva, prihodki od prodaje v trgovinah, datum ustanovitve: 14. 3. 2007, število izdanih projektov: 65

Pismo avtorja:

Draga Celinka in njena ekipa,

prejmite moje spoštovanje. Vaša vizija je ustvarila otok na katerem ždi skupina ustvarjalcev, ki so ob uporabi načela vzajemnosti ustvarili ime – sinonim za kakovost. Celinka daje vedeti, da nisi ravno od muh. In obratno. Politika servisa samozaložništvu je kljub trhlim finančnim temeljem in ozračju (finančna kriza) nasploh, omogočila, da se je založba – v nasprotju s starejšimi in večjimi založbami – ohranila in letos izdala približno enako število zgoščenk. Rodna tla entuziazma so pripeljala do delovanja še dveh pogumnih partnerjev; Godibodi festivala in Salona za ENO glasbo.

Vsak, ki v življenju ni imel priložnosti izkusiti zahtevnosti organizacije takšnega projekta, se lahko resnici le težko približa. Pravzaprav gre za svojevrsten fenomen, ki pa ob bližnjem vpogledu razkriva precejšnjo nebogljenost, predvsem pa vzpostavlja vprašanje o namenu in pomenu celotnega projekta.

Kakšen je pomen projekta, ki se kljub veliki skupini izredno kvalitetnih glasbenih izvajalcev ne zmore, ali bolje rečeno, ne poskuša kosati z opisom delovanja tujih managerjev. Kje bije svoje bitke? In kdo jih bije zanjo? Je njen lastnik in direktor, ki večino svoje energije usmeri v glasbene projekte, s katerimi koncerti kasneje financira delovanje založbe, v tako pomembnem času – večino starejših glasbenih založb in organizatojrev festivalov je popolnoma zamrlo – lahko kos priložnostim, ki jih je s svojim entuziazmom ustvaril?

Janez Dovč mi je na vprašanje, kaj vam založništvo prinese, odgovoril: »Zadovoljstvo, ker se na enem mestu zbira veliko nove ustvarjalnosti, druženje zanimivih ljudi, pa dolgoročnost in konsistentnost, ki bo, upajmo, čim prej prepoznana s strani tistih, ki razporejajo javni denar, namenjen kulturi, kot tudi s strani splošne javnosti.«

Če ustanovitelju in občasnim sodelavcem, predvsem pa ljudem, ki s Celinko sodelujejo, zadovoljstvo pospremljeno z upanjem zadošča, potem je pismo nepotrebno, pomembne so le objektivne sestavine kolumne in spoštovanje do storjenega.

V primeru negacijskega odgovora spoštovanje ostane, vendar govori: projekt Celinka po petih letih delovanja kliče po novem valu energije, drugače se lahko zgodi, da se proces ustavi na nivoju stagniranega delovanja mrmrajoče skupine glasbenikov, ki bi bili v današnjih tržnih razmerah tako in tako prepuščeni sami sebi. Morda se lahko zgodi celo, da založba postane znamka, ki namesto scenarija iz prvega odstavka, pomeni ravno obratno – signal organizatorjem in publiki, da se tam dogaja nekaj trpečega, ki pod žarometi mainstreama izgleda, kot da bi dihalo na aparate.

Tudi sam sem veren človek. Upam, da je kriza čas za pogumne. Osebno smo ob izdaji zgoščenke potrebovali le založbine promocijske dejavnosti – Celinka drugače ponuja pomoč na področju oblikovanje zvoka, ovitka, tisk plošče, distribucijo, osnovno promocijo, tehnično in birokratsko podporo – ki pa so bile, roko na srce, resnično minorne. Če nam usoda ne bi namenila poslovnosti (o tem več besede v drugem prispevku), nam kot skupini zgoščenke ne bi uspelo niti kvalitetno predstaviti, kaj šele prodati in, ne nazadnje, razprodati. Glavni pogoj servisa samozaložnikom bi ostal neizpolnjen in po besedah Janeza Dovča se to zgodi velikokrat: »… vendar pa v praksi obstaja veliko izvajalcev, ki nimajo denarja, tako da imamo kar precejšnje zaloge neprodanih plošč in kar velik minus na tem področju …«

S stališča tukaj in zdaj, vidimo, da bazen glasbenikov, ki se je v petih letih delovanja formiral pod okriljem Celinke, začenja zaradi socioloških in finančno-kriznih okoliščin, poleg renomeja, založbi in ustanoviteljem postavljati čedalje večjo odgovornost. Manj akterjev – založb in organizatorjev/visokokulturnih prireditev, poletnih festivalov, koncertov, itd. – kot ostane na mizi, bolj pod drobnogledom so pogumni z biseri v rokah. Samo znamka ni dovolj.

foto: Tjaša Janovljak