Glasba in reže med ploščicami

Avtor: Nika Vistoropski – novinarka, pevka in pesnica

Kot da je bilo včeraj, se spomnim velikega črnega glasbenega stolpa, ki ga je oče neki dan prinesel k hiši. Pritisnil si tipko in izskočil je predalček, na katerega si vestno položil plošček, ki je bil takrat zame kot sam čudež sveta, s katerega so bo izbrisala vsa glasba, če na njemu pustim le en svoj prstni odtis. Prvič je smel pritisniti oče. Velika čast. Zdi se mi, da sem v škatlo gledala kot tisti stric, o katerem so govorili v naši vasi; stric, ki si je menda vsak večer, preden je prižgal televizor, da bi pogledal večerna poročila, nadel obleko, kravato in se počesal na stran. Kajti če on vidi Terčka, Terček vidi njega.

Seveda sem vedela, da v glasbeni aparaturi ni skrit gensko modificiran pomanjšan simfonični orkester, jasno, a je bilo tako čarobno, da sem si mislila, da pa morda vseeno nekje je. Nato pa, ko se zadevščina ugasne, orkester izgine (takrat je bil popularen film Mikrokozmos, pred spanjem pa sem brala Guliverjeva potovanja!) skozi reže med ploščicami v kopalnici v drugo dimenzijo, kjer spet zrastejo nazaj simfoniki. Ne vem, kakšno povezavo so moji otroški možgani ustvarili med ploščicami in glasbo, a tako je bilo. Vedno me je zanimalo majhno, skrito. In tudi ko sem imela kasneje priložnost orkester videti v živo, sem bila sposobna celo uro zavzeto poslušati, a hkrati gledati v kos oblačila čelistke, gubo njene dolge črne obleke, in kako se premika, ko se giblje njeno telo. Vedno sem si želela, da bi lahko šla drugam. In vedno so bile te reže med ploščicami moj miselni pobeg. In vedno sem takrat slišala glasbo. In vedno je bila zame glasba odnos. Starega strica, ki si je za Terčka nadel kravato razumem. Tudi jaz si vedno, ko grem na koncert, nadenem velike in pisane uhane.

Sem se spomnila oni dan spet na to, ko je moj ljubi “šemalopabomnajstnik” sin začutil silno potrebo, da svojo flavto skozi okno zabriše na gredico jagod (jaz pa sem jemala perilo iz stroja in – gledala v reže med ploščicami. Še vedno to počnem. Ne vem, zakaj). Buljil je v tisto notno skrpucalo, kjer se je gnetlo šestnajstink, pa višajev in nižajev. Cela drama. Nekje med stavkom »Mami, daj mi zaigraj tole!« se je spomnil, da na flavto piham kot hud pljučni bolnik in me posadil za klavir. Odvozlati sva skušala to notno štreno. In takrat me je zadelo. Močno zadelo. Gledala sem v njegove motne in izgubljene, obupane oči, ki pravijo, da ne gre, da je pretežko in sploh grozno. In videla sebe. Kam je šla moja radost igranja klavirja, kdaj je zame postalo pretežko in nedostopno, kdaj sem začela težke notne zapise uporabljati za podstavke (in iztočnice za debate obiskov – »O, a ti igraš klavir?«), namesto, da bi jih odprla in “oskrunila” s svojim omejenim klavirskim znanjem? Skupaj sva se spomnila, da imava veliko moč. Lahko dava življenje tem notam, samo slišati jih morava. In to narediva tako, da pritisneva prvo, nato drugo, ju poveževa, ker gre za ples. Ni mene brez tebe in melodije brez vseh tistih črnih pik, ki živijo svoje življenje. In sva pela sredi kuhinje, vsak takt posebej. Tudi malo po svoje. Navdih je sila pomembna reč. Note pa včasih nebistvene. Jaz sem igrala na klavir, vmes z levo roko iskala akorde, on nato zraven sopihal v flavto. In tisti trenutek sem bila spet punčka, ki je nekoč tako rada pritiskala tipke, nekje vmes pa so ji v glasbeni šoli “povedali”, da je glasba zahtevna, strokovna, resna reč, ni za vsakega, brez not ni nič. In nekje vmes smo pozabili na tisti odnos, ki sem ga začutila prvič, ko sem raziskovala, kako deluje veliki črni stroj za glasbo.

Spominjam se predavanja dirigenta Benjamina Zanderja, v katerem je povedal, da ne mara slišati izgovora »Ne pojem, ker nimam posluha.« Vsak ima posluh, pravi, brez tega ne bi že takoj, ko dvignemo slušalko, vedeli, v kakšnem čustvenem stanju je oseba na drugi strani. Pa vemo, ne? Priznajte. Še prav posebno hitro, če kliče mama.

Mogoče bi bilo dobro, če bi to življenje začeli jemati malo manj resno in samo uživali. Obljubim, ne bom kozarca vina odložila na vašem Steinwayu, lahko pa se zgodi, da vam sunem strgano konjsko žimo z loka. Tako za spomin. Ker zdaj vem, da vas ni brez mene. Vi igrate, jaz poslušam. Smo v zvestem ljubezenskem razmerju. In potem bom jaz pela in me boste vi poslušali. In če bom res imela srečo, boste zraven še gledali v mojo claviculo, kako se dviga in spušča, ko krilim z rokami med interpretiranjem besed, ki sem jih videla v sanjah.

foto: Miran Juršič