Dvignite rit! Scena se ne razvije sama od sebe. Scena se soustvari.

Avtor: Jaša Lorenčič – novinar Večera

Sto deset. Toliko koncertov sem obiskal lani. Doma in na tujem. Prvi rafal vprašanj, ki ga ponavadi pokasiram, tudi od novinarskih kolegov, najbolj pa od svoje generacije, zdaj že zavoham kot mamino pečenko. Štiri štuke dol. Jaša, pa se to izplača? Ti novinarska hiša krije stroške? Si dobil akreditacijo? Res kupuješ karte iz lastnega žepa?

Zdaj na ta vprašanja preprosto več ne odgovarjam oziroma jih dojemam kot retorična. Nihče namreč ne postavlja pravih vprašanj. Tistih, ki bi res znala zaboleti, vsaj ko gre za slovensko muziko. In glavno, ki se meni poraja, sploh ko spremljam sceno v naši bližnji okolici, je, zakaj je na koncertih pri nas, takšnih ali drugačnih, tako malo glasbenikov. Ne vidiš jih. Ne Kino Šiška, ne Metelkova, ne Križanke, ajde, tam še največ.

Ko sem nedavno vprašal Yayo in Coca Mosquita iz Jinx (ti so gladko razprodali Cvetličarno), kako je to v Zagrebu, sta mi najprej vljudno odgovorila, da je sosedova trava vedno manj zelena (hm, dosti lepše se sliši kot naša kovačeva kobila je vedno bosa, se vidi razlika, ne?), a da se tam pomembnejših špilov preprosto ne izpusti. Ker izpadeš čudak. Rock glasbenik, ki ne gre na InMusic? Na Queens of the Stone Age? Na Nicka Cavea? Ne gre jim v glavo, kako, zakaj bi muzičar to izpustil?

Poglejte na domačih koncertih okrog sebe. Koga vidite? Koliko glasbenikov lahko preštejete? Takih, vplivnih, prepoznavnih, markantnih. Ni jih. Ali pa tistih mlajših fac, ki naj bi prodirale. Seveda so izjeme (Boštjan Narat je recimo redna stranka v Kinu Šiška). Pa saj do sem je obiskovanje koncertov stvar vsakega posameznika, čeravno je ta anomalija res rahlo sprevrženo nenavadna. Težava nastane, ko slišim od nemalo skupin/izvajalcev, kako da jih občinstvo ne razume in kako da narod ne zna ceniti dobre muzike in da so vsega krivi Modrijani. Ne, Modrijani niso ničesar krivi. Kot se je izkazalo, celo Atomik Harmonik pojma niso imeli, kako “namamiti” ljudstvo. Modrijani so šli na vse možne abrahame, poroke in vaške veselice, da so s trdim delom in opazovanjem drugih takih ansamblov skužili, kaj najbolj zapali slovenski živelj.

Ko vidiš toliko in toliko koncertov približno vidiš, kje nastane razlika. Če nekaj dela, preprosto dela. In je razprodano. Po dvakrat. Pa je to lahko fado v Križankah (Mariza) ali trash metal v Kinu Šiška (Megadeth). In tudi vidiš, zakaj Mi2 razproda vsako večjo telovadnico, kako je Neca Falk z novo postavo gladko razprodala dva koncerta na Ptuju in enega v Mariboru decembra lani. Kako si turnejo lahko sestavi Vasko Atanasovski ali Katalena. Ampak to je treba videti, doživeti, izkusiti. Youtube niti blizu ne pride. Koncertni lok, dolžina bisa, komunikacija s publiko … Vse stvari, ki pri nas prepogosto kiksnejo. Zakaj? Ker številne mlade glasbenike v času selfiejev zanima na koncu le njihova muzika. Kako to vem?

Če vprašate kakega glasbenika, naj našteje zadnjih pet slovenskih albumov, ki jih je poslušal, ali zadnjih pet obiskanih koncertov domačih izvajalcev, ne bo prišel do tri. Saj to najbrž ni zgolj slovenska posebnost, toda v tako majhnem okolju, kjer že lajnasto ponavljamo refren “kako majhen je naš trg, yeah, yeah, yeah”, bi se morala scena tolikanj bolj povezati. Godibodi že sodi med take osnove. Poleg tega ni zaprt krog, na kar kaže že dejstvo, da so mene pripustili zraven, da tukaj kracam.

V naši favšistični naravi pač ni navada, da bi si pomagali (še eno grdo reklo: metati polena pod noge), kar se v glasbi toliko bolj kaže, saj smo ena redkih držav, ki ne pozna glasbenih nagrad. Ampak si bomo morali pomagati. Zdaj, v teh časih, pa še toliko bolj. Kupovati majice, vstopnice, pogledati, kaj počnejo naši kolegi. Vem, sem idealist in utopist, že v novinarstvu novinarji ne berejo svojih kolegov (lahko trdim vsaj za glasbeno novinarstvo, o katerem bom pisal naslednjič). Ampak tu se začne. Scena, publika se ne bo ustvarila sama. Scena se soustvari. Zato, muzičarji, dvignite rit! Poslušajte albume in hodite na koncerte! Ne pa ustvarjati drug mimo drugega.

foto: Sašo Bizjak (Večer)