Ko se nas glasba dotakne

Avtor: Goran Krmac – glasbenik

»Za glasbenike je vedno manj dela«, »izpodriva nas DJ«, »mladi poslušajo samo še sranje …« so pogoste izjave zadnjih let, celo desetletij. Mnenja o krivcih za to stanje se razlikujejo, prav tako mnenja o ukrepih posameznikov in pristojnih vodilnih inštanc, ki bi razvoj spet premaknili na pravo tirnico. Ali je pri ljudeh otopel čut za umetnost?

Nekega poletja sem s kolegoma glasbenikoma sodeloval na enem izmed terminov delavnice za predšolske otroke, kjer je bila vsak teden predstavljena druga skupina glasbil. Delavnica je potekala v enem od ljubljanskih parkov v okviru projekta Knjižnica pod krošnjami, organizatorji iz inštituta Divja misel pa niso postavili žanrskih omejitev, kar je vodilo do posebne izkušnje in do posebnih ugotovitev.

Kot sodelujoči v projektu, ki je izvajal avtorsko moderno jazzovsko glasbo, smo v triu saksofon-pozavna-tuba na delavnici izvedli repertoar ritmično in harmonsko kompleksnih skladb, ki so trajale nad pet minut. Pred izvedbo vsake skladbe smo otrokom povedali nekaj osnovnih informacij o vsakem izmed naših glasbil in o glasbi nasploh. Na primer, kaj je to notna višina in kako ugotoviti, kateri ton je višji in kateri nižji. Pa to, da pri saksofonu proizvaja zvok zrak, ki ga glasbenik pihne mimo jezička in ustnika. In da pri glasbi lahko improviziramo. Tudi to, da se v improvizaciji igramo z glasbenim motivom, ki si ga izmislimo sami ali oponašamo nekaj, kar je zaigral drug glasbenik. Vse to smo ponazorili najprej v elementarni obliki, nato pa še v skladbi, ki smo jo zaigrali.

Ker sem pričakoval, da bodo otroci hitro izgubili zanimanje nad našim, za njihove ume še neznanim in nerazumljivim, nastopom ter odbrzeli za najbližjo žogo, sem bil neizmerno presenečen, ko so nas kot začarani kar požirali z očmi in ušesi ter v našem nastopu iskali tiste višine in nižine, oponašanje in motivčke, o katerih smo govorili. Najbolj pogumni so se nam približali, v želji, da bi se dotaknili tipk, pokukali v odmevnik, pihnili v ustnik, in po uspešnem rjovenju iz tube hihitajoč odbrzeli v objem nasmejanih staršev. Ni boljše motivacije, da daš vse od sebe in popolnoma izraziš svojo muzikalnost!

Odziv otrok na naš nastop je sprožil razmišljanje, ki je vodilo do zanimivih ugotovitev. Izkustvo otrok je bilo celostno in ne le vezano na glasbo. Enako pozornost kot zvokom so namreč namenili velikosti, obliki in barvi naših glasbil, načinu, kako smo rokovali z glasbili, našemu izgledu, načinu govora, drži … Različnih informacij torej niso dojemali hierarhično, ampak so bile vse enako pomembne. Nedojemljivost glasbe jih ni niti najmanj obremenjevala. Glasbi torej niso pripeli predznakov “pretežka”, “lepa”, “grda”, “dobra”, “slaba”, temveč so jo sprejeli tako, kot je.

Tisto jesen sem štiri mesece delal kot natakar v ljubljanskem lokalu, ki je še vedno znan po živi glasbi. Ne samo to. Natakarji smo bili hkrati disc jockey-ji, izbirali pa smo lahko med stotinami zgoščenk na policah nad šankom. Vrteli smo kantavtorje, folk, jazz, avantgardno glasbo iz Slovenije in vsega sveta. Kolegica natakarica v zgodnjih dvajsetih je s posebnim zanosom vrtela poznega Coltranea, plošče, ki so orale ledino free jazz-a. Nekega dne mi je pokazala sliko, na kateri je ona, petletna deklica, z ogromnimi slušalkami na glavi in z ovitkom Coltraneove plošče v roki. Povedala je, da ji ta glasba govori, da ima zanjo sporočilo.

Bistven rezultat otroške izkušnje je ravno to: izoblikovanje odnosa do določene glasbe. Najmlajša leta so namreč ključna za razvoj dovzetnosti do umetnosti. Številne psihološke raziskave so pokazale, da otroci do sedmega leta starosti najučinkoviteje ponotranjijo absorbirane informacije, saj v tem življenjskem obdobju možgani ustvarijo največ sinaptičnih povezav, poleg tega pa je količina predhodno utrjenih predstav, ki bi delovale kot filter za nove informacije, še zelo majhna. V to temo se med drugim poglabljajo številna dela angleškega vzgojnega psihologa in avtorja Davida Hargreavesa.

Pri družbeno-razvojnih dejavnostih je torej nadvse pomembna vzpostavitev odnosa predšolskih otrok do glasbe in drugih oblik umetnosti. Pri tem pa noben žanr ni preveč kompleksen. Dovolj je, da je otrok izpostavljen različnim izkušnjam. Samodejno jih bo asimiliral in postale bodo del njegovega dojemanja, do njih pa bo lahko vzpostavil samostojen odnos.