Janez Križaj: Zvočna razprodaja javnih prostorov
Avtor: Nina Novak (foto: Bojan Stepančič)
(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 44, številka 4, avgust-september 2013)
Še pred slabim desetletjem je bilo središče Ljubljane nasičeno z nezaželenimi zvoki avtobusov in ostalega cestnega prometa, da po kakšnem trajnejšem zadrževanju v tem predelu res nismo imeli nobene želje. Nato pa se je dogodil trenutek, ko smo lahko mirno prisluhnili šumenju Ljubljanice, ptičkom, se pogovorili s tistim, s katerim smo se odpravili na sprehod po coni za pešce in si na ta način popestrili ali sprostili marsikatero popoldne. Žal danes temu ni več tako. A ne zaradi prometa, temveč medsosedskih vojn številnih lokalov, ki kar tekmujejo, kateri bo imel na območju zunanjih javnih prostorov več zvočnikov in glasnejšo glasbo. Ta boj za prevlado in želja po privabljanju gostov, ki ima pravzaprav povsem nasprotni učinek, sta središče Stare Ljubljane spremenila v groteskno podobo zvočne nesnage, ki se tako obiskovalcem kot tudi prebivalcem zdi nedoumljiva, želja po begu iz te glasbene brozge pa vse bolj sprejemljiva rešitev. O problematiki, podkrepljeni z marsikatero iztočnico za nadvse zanimivo razmišljanje, je spregovoril Janez Križaj, član in aktivist Društva za ENO glasbo.
Na začetku razjasniva dilemo, ki se bo verjetno marsikomu porodila. Si režiser zvoka in velik ljubitelj glasbe, a nasprotuješ zvočnikom v javnih prostorih in prehrupnemu predvajanju glasbe, kar pa nikakor ne pomeni, da se boriš proti glasbi, marveč za njo. Za več glasbe oz. za ENO glasbo.
Rekel bi, da opazujemo in opozarjamo, saj kaj več kot ljubiteljsko društvo ne moremo narediti. Opazujemo pa in v zadnjih časih se je situacija zelo poslabšala. Vse več govorimo o zvočnem onesnaževanju in zvočnih smeteh. Glasba je smet, ko je vsiljena, posiljena, predvsem pa, ko je neustrezno predstavljena v neustreznem okolju. Vsaka glasba in vsak žanr imata svoj prostor in čas, pri uličnem onesnaževanju pa ni nobene kulture in nobenega odnosa do glasbe. Uporablja se za prikrivanje moreče tišine in hrupnih strojev, a najhuje je, da se v Stari Ljubljani uporablja za prikrivanje sosedove glasbe. Ta kultura medsosedskega sovraštva in tekmovalnosti se prav tu hudo izraža. Društvo za ENO glasbo najbolj opozarja prav na več glasb hkrati, kajti tu ni več razpravljanja v smislu, da enim bolj ustreza violina, drugim klarinet, enim zborovska glasba, drugim instrumentalna, enim tišja, drugim glasnejša glasba. Tem razpravam se skušamo kar se da izogniti, kajti takoj razpravljamo o okusih. Vsi pa se strinjamo, da več glasb hkrati ne prija nikomur.
—
Turistični primanjkljaji
»Turisti so v splošnem zelo navdušeni nad majhnostjo, simpatičnostjo in istočasno mirnostjo ter živostjo Ljubljane, vendar se vanjo, vsaj tisti, ki iščejo kulturo, v večini primerov ne bodo vrnili.« Razlog za to gre iskati v potrebi po primernem prostoru tako za starejše kot za mlajše, ki ga Ljubljana zaenkrat še ne premore. Čeprav ima ohranjen srednjeveški duh, ki bi ga turistom lahko ponudili kot svojstveno kulturno doživetje, se tovrstne specifike žal ne zaveda. »Morda bodo v Ljubljano prišli drugi, tisti, ki iščejo instant zabavo, a ne vidim razloga, zakaj, ko pa Slovenska filharmonija vrti enako glasbo kot na Zrćah na Pagu. Raje bodo šli na Zrće, kjer bodo dobili isto, le boljše.«
—
Eden od projektov društva je Kulturna podoba Stare Ljubljane. Ta zaradi številnih zvočnikov in pogosto tudi njihove slabe kakovosti žal ni prav prijetna za uho. Kakšen je vaš predlog o tem, kako spremeniti njeno zvočno podobo?
Mislim, da bi morali ozaveščati pristojne institucije, kajti ni stvar (ali naloga) občanov, da ves čas opozarjajo lastnike lokalov. Prav tako ne vem, če je naloga občana, da kliče na policijo in tržno inšpekcijo. Pristojni bi morali za to malo bolj poskrbeti, kajti imamo jih zelo veliko. Vendar se, konkretno, Zavod za varstvo kulturne dediščine ne ukvarja s kulturo, saj jih zanima le arhitekturna substanca. Skratka, kulture ne varujejo, varujejo le gradbeni material.
Torej bi posegli šele takrat, ko bi bila glasba tako glasna, da bi zaradi nje z zidov začel odpadati omet.
Točno tako, skrbi jih le, da ni poškodovan omet, sama kulturna podoba pa ni v njihovi domeni. Kar je zelo nenavadno, saj vsi zakonski akti, vključno z razglasitvijo Slovenske filharmonije za kulturni spomenik državnega pomena, govorijo o celostni podobi, o kulturnem, družbenem in zgodovinskem pomenu ter o vsebini. A vsemu temu se lagodno izognejo. Podobno je s tržno inšpekcijo. Imamo Pravilnik o minimalnih pogojih za opravljanje gostinskih dejavnosti, ki izrecno pravi, da mora lokal, ki predvaja glasbo, imeti za to protihrupno zaščiten prostor. A če podaš prijavo na tržno inšpekcijo, dobiš odgovor, da tega ne izvršujejo. Uradni list torej tržni inšpektorji ignorirajo, češ da niso usposobljeni in ne vejo, kaj je protihrupno zaščiten prostor. Seveda bodo lastniki lokalov vedno trdili, da so klet izolirali, kar je verjetno celo res, a če je ta izolacija ustrezna, je predvsem strokovno in, moram reči, tudi psihološko vprašanje. Tu je obotavljanje nekako razumljivo. A pred kratkim se je na vogalu Hribarjevega nabrežja znašel zvočnik in s tem ozvočil ves Šuštarski most. Tu ne gre za zvočnik v nekem prostoru, da bi lahko razpravljali, ali je prostor protihrupno zaščiten ali ne. Je na prostem in ni usmerjen v lokal, da bi animiral goste, temveč v bližnjo okolico. Torej je njegov edini namen povzročanje motenj v okolici. Očitno je tu še marsikaj v ozadju … Kajti, če nekaj deluje izrecno v nasprotju z Uradnim listom in vsem, kar tam piše, se vendar moramo vprašati, čemu?! Kar nam da pa še bolj misliti, so okrogle mize, ki jih organiziramo in na katere se tisti, ki delujejo, odzovejo. Policija se je prišla pogovarjat in tudi povedala, kje ima probleme pri izvajanju, kje so mejna področja, kje sivine in zakonske nejasnosti. Tudi inšpektorat MOL-a je povedal, da je zelo omejen in lahko ukrepa le pri zvočniku na pločniku, čim pa je zvočnik na fasadi, ne more ukrepati, ker gre za zasebni prostor. Takšno je pojasnilo, ali to sprejmemo in razumemo, je pa drugo. A so se pogovarjali. Zaskrbljujoče je, da tržni inšpektorji in varuhi kulturne ter spomeniške dediščine nikoli nimajo časa za pogovore. Ljudje se pogovarjamo, korupcija molči.
—
Kulturne možnosti Stare Ljubljane
Zaradi nadvse zanimive arhitekturne podobe Stare Ljubljane, ki nima zgrajenih ulic po sistemu kock in kvadrov, temveč so le-te prelomljene in zavite, so posamezne lokacije med seboj zvočno izolirane druga pred drugo. V neprometnem območju med Trnovskim in Zmajskim mostom je tako kar 31 lokacij primernih za simultane ulične nastope, a ob upoštevanju zvočnikov, ki se nahajajo na zunanjih javnih prostorih, ostanejo primerne le še štiri. Zato večina uličnih glasbenikov kaj kmalu odide, ker nimajo primernega prostora, na katerem bi lahko predstavili svoj umetniški program. Janez meni, da je zadeva povsem enaka kot v »srednjem veku, ko se ljudje niso umivali, temveč so se raje polivali s parfumi. Mesto ne skrbi za higienski minimum, temveč še dodatno spodbuja zvočno nesnago. Moja velika želja je, da bi naredili vsaj eksperiment, v katerem bi za en teden poskusili, kaj se zgodi, če v javnem prostoru nihče ne vrti glasbe. Lokali bi imeli možnost ponovno postati prostor družabne skupnosti in ne več prostor odtujenih posameznikov, ki se ne morejo pogovoriti, tudi frizerski saloni, vsaj mislim, ne bi izgubili svojih strank. Glave ne bi bile nič slabše postrižene, niti ne bi bilo manj postriženih. Ne verjamem, da bi vsi hodili naokrog zanemarjeni in z neurejenimi pričeskami le zato, ker v salonih ne bi predvajali glasbe. Morda pa bi celo obudili kulturo zborovskega petja, ki smo jo izgubili. Le kaj bi se zgodilo? Bi Ljubljana preživela ali bi vsi umrli?«
—
Zdi se mi, da je tehnološki napredek človeku olajšal marsikatero delo, po drugi strani pa je v veliki meri obremenil njegova čutila, v prvi vrsti zagotovo uho, ki svojo vlogo opravlja neprestano in čutila se temu še niso povsem prilagodila. Namesto, da bi iskali tišino, hrup preglašamo z glasbo. Se ti zdi, da se človek 21. stoletja boji tišine?
Tišina je velik problem. Kajti tišina je pravzaprav edina resnična. Vsa glasba, ki jo cenimo, živimo zanjo ali od nje, je namenjena le prikrivanju sivine vsakdana in nam torej nekako lepša življenje oz. laže. V glasbi ni resnice in ves ta umetno ustvarjen hrup je namenjen le temu, da ne bi razmišljali. Treba je priznati, da imamo slabo samopodobo in čim se preveč zamislimo, smo lahko depresivni. Boljše je iti nakupovat, se poveseliti in delno je glasba namenjena tudi temu, kar ni slabo. Tudi to potrebujemo, a če nas s tem posiljujejo od jutra do večera, vsepovsod, res ne gre za našo svobodno izbiro, temveč za diktaturo kapitala korporacij. Omenila si tudi prilagoditev … moramo ločiti, kaj je biti imun na te zvoke in kaj biti otopel. Sam trdim, da absolutno nismo imuni, saj podzavestno slišimo vse, kaj pa zavestno izločimo, ker nočemo slišati, je druga stvar. Nemogoče je ne slišati dveh glasnih glasb, ki jih predvajajo istočasno, a marsikdo vloži velik mentalni napor v to, da ta gnusni hrup odrine iz zavesti. Se pa vse nekje nabira in se z leti pozna na zdravju in tudi zbranosti. Če moramo svojo mentalno energijo usmeriti v to, da nečesa ne slišimo, imamo zagotovo manj energije za pogovor. Ta tako postane manj zbran, manj poglobljen, a bolj utrujajoč, saj moramo povzdigniti glas ali celo vpiti, kar gre v kulturno škodo. Pred leti zvočnikov na ulici ni bilo, saj so se pojavili istočasno z umikom prometa. Ko smo končno dobili nazaj Tromostovje in Prešernov trg, ju osvobodili cestnega prometa, ni minil teden, ko so gostinci okupirali javni prostor z ozvočenjem. Problem tega pa je tudi v tehnološki revoluciji, saj zaradi močnih in poceni kitajskih zvočnikov tovrstno ozvočenje ne predstavlja nobene investicije več, medtem ko je bilo pred 15 leti povsem drugače. Tudi industrija avtorskih pravic temu sploh ne zmore slediti in tako ne IPF ne SAZAS ne zaračunavata ozvočevanja ulic, temveč le kvadraturo lokala. Gre za svojevrsten absurd, kajti kultura kapitala je brezobzirna, gleda kratkoročno, na dobičke. Vendar gre pri aroganci do kulturnih vrednot za dolgoročno razprodajo prihodnosti. A to kulture kapitala pač ne zanima.
Zelo veliko se je govorilo tudi o raziskavah, ki naj bi pokazale, da glasba spodbuja kupno moč in potrošništvo. A ne nazadnje bi to lahko primerjali s tistimi, ki so odraščali v pomanjkanju in zato v zrelih letih postali nenasitni potrošniki. Danes pa smo z glasbo dobesedno bombardirani in nima nobenega učinka več …
Monotona glasba, ki jo vrtijo trgovine s tekstilom, ima tipično lastnost teh žanrov, to pa je odsotnost dramaturgije. Pesem nima ne začetka, ne konca, niti dramskega loka ali kakršnegakoli razvoja. Gre za eno samo kalno reko, ki je neprekinjena in nima vloge razsvetlitve, pomiritve, doživetja čustvene katarze. Je le surogat, ki nenehno vzdržuje čustveno nepotešenost, in ko smo čustveno nepotešeni, to luknjo polnimo z materialom. Če smo depresivni, gremo lahko na Golovec, sedemo, poslušamo ptičke in napišemo pesem, lahko pa gremo v BTC, kjer nam bo t.i. dumča dumča kultura izpraznila možgane, zagledali bomo lepo vijolično torbico, jo kupili in dala nam bo občutek izpolnjene ljubezni. In tako dan za dnem, depresija pa raste, ker nas ti surogati ne napolnijo. Moč glasbe ni taka, da bi postali čisto drug človek, ko slišimo neko pesem. Ali pa tudi, a to so izjemni, redki primeri. V splošnem gre za subtilno spremembo, ravno tolikšno, da nam pove, ali je kozarec napol poln ali prazen. Kozarec je sicer vedno isti, vodna gladina in višina prav tako, spremeni se le naša percepcija.
—
Pravna podlaga
Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o minimalnem obsegu za opravljanje gostinske dejavnosti, 52. člen:
»Gostinski obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program mora imeti: /…/ proti hrupu zaščiten prostor tako, da glasba ne moti bližnje okolice /…/«
Zakon o varstvu javnega reda in miru, 8. člen (povzročanje hrupa):
»(2) Kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir ali počitek ljudi in to ni posledica dovoljene dejavnosti, se kaznuje …«
—
Glasba se rodi iz tišine, medtem ko hrup dela ljudi nezmožne prisluhniti glasbi in posledično tako sebi kot tudi drugemu. Vse te zvočne kulise lahko posameznika pripeljejo do slušne okvare, a tudi do napetega čustvenega in psihičnega stanja, a se zdi, da večina še vedno ne zna povezati posledic z vzroki.
Težko jih je povezati, ker je glasba s tem, da vpliva direktno na naša čustva, zelo specifična. Gre mimo mentalne zavesti in v njej lahko uživajo tudi tisti, ki je ne razumejo. Glasba je lahko sproščujoča, pomirjujoča, lahko je antistresna terapija, a, poudarjam, odvisno kateri žanr v katerem trenutku. Če gremo na sprehod po Stari Ljubljani in na območju 300 m slišimo 25 različnih glasbenih podlag, pri čemer gre za same ofenzivne žanre, ki nas spodbujajo na akcijo, in če to človeku ne ustreza, ga dejansko utruja in povečuje stres. Poleg tega po tej zvočni brozgi prispe do Šuštarskega mosta, kjer igra nek saksofonist in ta postane le še smet, saj ga ne moremo zaznati in ceniti. Če bi se sprehodili v tišini, bi bil dobrodošla kulturna popestritev in bi bili navdušeni. Zdelo bi se nam lepo, kot diamant na žametni blazini. A treba je vedeti, da ima vreča diamantov enako estetsko vrednost kot vreča premoga. Mi pa imamo več različnih glasb brez repa in glave, ki se mešajo in prepletajo v kaotično babilonščino. Ko pravim, da se glasba rodi iz tišine, pomeni, da si jo moramo, preden lahko v njej zares uživamo, vsaj malo želeti, in da se ta želja po njej rodi, nam mora biti vsaj malenkost dolgčas, občutiti moramo vsaj malo tišine. Pravijo, da je tišina moreča, a moramo dobiti del te more, sivine, da lahko ta žarek upanja, ki naj bi nam ga glasba prinesla, opravi svojo nalogo in nam da neko novo upanje, da ima življenje smisel. Mislim, da v vsej civilizaciji ni primera, razen simfoničnega orkestra, da bi se 100 ljudi sinhroniziralo v tisočinki sekunde. Ta glasba nam daje občutek, da družbeno sožitje je možno, in če imamo to iluzijo, verjamemo, da je možno, če pa te iluzije nimamo, bomo prišli v kaos, vojno in klanje. Vsak zase, vsi proti vsem. Zvočna podoba Stare Ljubljane pa je točno to, medsosedska vojna, kjer sožitje ni možno.