Robert Jukič: S KRAMPOM razbiti iluzije in apatičnost
Avtor: Nina Novak (foto: Žiga Koritnik)
(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 43, številka 3, junij-julij 2012)
Začel je kot najstnik. In samouk. Potem pa ga je pot popeljala v Gradec, kjer je diplomiral in postal vrhunski jazzovski basist. Ter avtor, ki razbija predsodke. Danes deluje kot basist, kontrabasist, komponist in aranžer ter sodeluje s številnimi imeni, ob tem pa se ne omejuje ne žanrsko ne nacionalno. Z albumom Operation Charlie je postavil nove smernice skupinske igre, skupaj z albumom Dobrote iz skrinje zarote pa s skupino KRAMP postavil temelje konceptualnih plošč. Prav o tej sva se največ pogovarjala. Pa ne brez razloga. Letos ima namreč ponovno v načrtu dve plošči. Eno nadžanrsko in nekakšno nadaljevanje Dobrot. Ne več toliko vezano na film, kompozicijsko in konceptualno drugačno, a spet polno akustike in kitar. Polno folka in countryja. Vendar vsebina pogovora nekako presega glasbo, saj posameznika vabi k razmišljanju o življenju in sodobni družbeni ureditvi.
Predvidevam, da si ljubitelj vesternov.
Ljubitelj … Nekaj časa sem jim posvetil, da pa bi bil res poznavalec, ne. A ko sem imel idejo, kaj hočem narediti, sem kar nekaj časa prebil z različnimi vesterni, s starejšimi in novejšimi, in s tem stilom. Malo sem si pogledal, toliko da se naužiješ te atmosfere in dobiš občutek za tiste čase in način življenja. Da pa bi norel in gledal le vesterne pa ne.
Tvoj predzadnji projekt, Dobrote iz skrinje zarote, je skupek skladb, ki funkcionirajo kot glasba za film, ki ne obstaja, in zdi se mi, da to celovitost še bolj poudarjata prva in zadnja skladba, ki sta edini inštrumentalni in imata vlogo napovedne in odpovedne »špice«.
V bistvu je res tako. Projekt je v celoti nastavljen kot glasba za film, ki ne obstaja, in ko je bilo vse skupaj posneto, je bilo logično, da je na vrsti nekakšna otvoritev. Po navadi je prvi komad na vsaki plošči tam z nekim namenom. Po naključju pa se je izteklo tako, da sta le dve inštrumentalni skladbi.
Od kje sploh navdih in ideja, ali še bolje, načrt za tako programsko ploščo?
Na misel mi je prišlo, da želim narediti ploščo, ki bi izražala takšno atmosfero. Da bi bila postavljena v to zvočno okolje in da bi bili takšni tudi teksti. Idejo sem dobil v trenutku in tega sem se držal, tako da ni bilo nič načrtovano. Bil je preblisk. Nisem že takoj gledal ogromno filmov. Najprej sem dobil idejo in šele naslednja faza je bila gledanje filmov. Nekako je bilo vse zelo spontano. Poleti, avgusta, je nastala ideja, septembra pa na dopustu nisem mogel dati miru in sem napisal tekste. Ko pa sem imel tekste, je šlo tudi z glasbo zelo hitro naprej. Osnovno idejo sem imel dodelano in do oktobra sem imel napisanih že večino skladb. Potem pa sva z Mazijem (Andraž Mazi, op. p.) januarja začela že kar snemati. Od same ideje pa do začetka snemanja je preteklo pol leta. V tem času pa sem se intenzivno ukvarjal s postavitvijo komadov.
Prevladujejo strunska glasbila (kitara, bas, mandolina itd.), nadgraditev pa so surove besede in raskave interpretacije. Kakšen je namen pesmi Spusti in odpusti, ki se precej razlikuje, saj edina deluje nežno in že kar malce romantično?
Pri teh skladbah so se teksti sami povezali z glasbo. Nekaj je nastalo hkrati, preostalo pa sem delal na način, da sem vzel tekst in začel iskati melodijo na kitari ali pa sem se le igral s kitaro in do česa prišel, tako da sem kasneje privlekel tekst iz kupa tekstov in videl, kaj v resnici gre skupaj. Nič načrtovanega. Nisem si rekel: napisal sem takšen in takšen tekst, zdaj pa hočem, da je počasen blues ali kaj takšnega. Teh označb nisem videl, tako da sta se tekst in glasba povezala organsko. S Spusti in odpusti pa je bilo enako. Bil je tekst in igra s kitaro, refren se je kar na lepem zelo jasno pojavil. Vse skupaj je zelo spontano.
Sodeč po aktualnosti besedil (npr. »vsak je dolžan da je sebi predan / da ve kje je in kdaj da se vpraša zakaj« ali »da vsi smo le sužnji in vsi smo odvečni / s treznimi glavami mi smo le kužni«) gre za liriko sodobne družbe.
Zdi se mi, da je to skoraj večna tema. Če pogledaš le človeštvo, kam je prišlo po svojem razvoju ali pa samo v zadnjih 2000 letih … razen tehnološkega napredka in mogoče nekaj malega morale in etike, mislim, da smo še vedno na precej isti stopnji. Še vedno se ubadamo z istimi stvarmi. Še vedno nam marsikaj diktirajo religije, vodi nas denar, tako da mislim, da dosti sprememb ni. Razen tega, da se lahko voziš z avtom in ne s kočijo. Oziroma tako ali tako je vse narobe, glede na to, da zdaj na avtocesti vidiš, da se konj vozi v prikolici, ne pa da bi konji peljali tebe. Vse skupaj je malo obrnjeno. Teksti so aktualni, ampak se mi zdi, da so takšni, ki so vedno aktualni. Človeško stanje v različnih oblikah ali čustveno stanje v zvezah, dojemanje okolja in časa, v katerem živimo, dojemanje sistema. Je v duhu časa, ampak ga presega. Aktualni bi bili tudi, če bi bili napisani pred stotimi leti ali pa šele čez dvesto let, če se ne bo kaj zelo spremenilo.
Zanima me, če si stih »odrež si ušesa iztakn oči / odgrizn si roko da veš da boli« pravilno razlagam. Smo danes tako otopeli, da globoko v sebi prav hrepenimo po bolečini, ker se šele ob trpljenju zavemo, da živimo?
Ogromno ljudi je premaknjeno v neko iluzijo, ki jo ustvarja okolje in mediji. Če pogledaš krog sebe, vidiš, da je zelo malo ljudi, ki imajo neko distanco do sebe in okolja, do načina bivanja in razmišljanja. Danes je zelo težko imeti kritičen pogled na stvari, ker si ves čas pod kakim vplivom. Tako se pojavi vprašanje, kaj je tvoje lastno razmišljanje in kaj je v resnici določeno z nečim, kar ti je na zelo lep način vsiljeno. Lahko spoznaš ljudi, ki si mislijo, da so zelo svobodomiselni in da znajo razmišljati po svoje, a so v resnici spet vodeni po kaki drugi poti. Manjka tega, da bi človek stopil stran. Zdi se mi, da ljudje premalo razmišljajo. Premalo je distance in kritike. Tu je tudi všečnost, ker je to propagirano, vse nam je fajn. »Odrež si ušesa« pomeni, da se zaveš tega, kaj je. Da se mogoče skušaš kaj vprašati, da v življenju ni vse samoumevno, temveč da podvomiš o elementarnih osnovnih življenjskih stvareh. Problem je, da sta ta samoumevnost in iluzija zelo zaščiteni. Ščitijo ju nerazmišljujoči ljudje sami, ker bi se jim zamajala tla, ko bi kdaj podvomili o vsem in ko bi se kdaj soočili s tem. Če ljudem poveš, da so življenje zapravili za bedasto službo in da je denar utopija, se marsikomu sesuje svet. Če bi se kdaj kaj vprašali, bi zelo veliko ljudi ugotovilo, da so vrgli življenje stran oz. so ga zapravili za popoln idiotizem.
Če ostaneva pri filmu; v pesmih nastopajo revolveraši, pijanci, morilci, pretepači in drugi kavboji. A to niso le liki iz vesternov, ampak tudi iz naših vsakdanjih življenj, ki jih ves čas srečujemo. Morda ne vedno morilci in revolveraši v klasičnem smislu, temveč ubijalci sanj in verbalni pretepači. Je tu skrita ta vsesplošna aktualnost?
Dejstvo je, da so nekatere zgodbe v tekstih resnične, druge pa izmišljene. Ne bi jih opisoval kot morilce in revolveraše, temveč kot slehernika, le da so to zgodbe o ljudeh, ki imajo stvari ločene na črno in belo, da ni vse sivina. Da sta zadaj morala in etika, da je občutek za prvinske pravice. Torej, iskrenost in pravica, vezani na moralo in etiko. Da se ve, kaj je prav in kaj ne, kajti dandanes je vse zelo zabrisano. Velikokrat se zgodim, da vsi vemo, da je nekaj narobe, pa nihče nič ne naredi. Po drugi strani pa so to zgodbe o sreči, nesreči, alkoholu, so ljubezenske in čustvene zgodbe, povezane z družino ali odnosi z znanci. Najprej prvič, nisem želel napisati banalnih besedil, drugič pa so to zgodbe, ki so človeške in se dogajajo, a jih nihče ne pove. Zelo malo takega kdo napiše in je slišati v glasbi. Ta večinska glasba, tista, ki pride do množice, je vedno pesek v oči. Je neobremenjujoča, saj ne gre za nič težkega, ker se o tem ne sme govoriti. Potem človek že začne razmišljati. Upam pa, da se koga ob teh tekstih in glasbi kaj dotakne in da začne razmišljati. Pri tem velikem procentu glasbe, ki jo vrtijo na radiih, to ni potrebno oz. ta glasba ne spodbuja tega, temveč k apatičnosti.
Natanko to. Zdi se mi, da tvoji teksti kar nagovarjajo človeka, naj kaj naredi. Kličejo po spremembah.
Nagovarjajo človeka samega,naj dejansko začne upoštevati moralo in etiko, da poskusi biti boljši, bolj iskren. Mislim, da spremembe prihajajo od znotraj. Da je življenje lažje, če se sam spremeniš in če človek od znotraj dojame neke spremembe. Lažje je živeti, če so določene stvari bolj jasne, kot pa če si ves čas pod vplivom in verjameš vse te laži, ki jih tiščijo naprej. Meni osebno je bilo lažje, ko sem si nekatere stvari razjasnil. Saj potem vedno znova pozabiš ali pa te sistem vsakodnevno spomni na kruto realnost, a lažje je, če imaš neke stvari pod vprašajem ali si jih razložiš po svoje in si najdeš nek svoj odgovor.
Lani pa je izšla še ena konceptualna plošča, Operation Charlie. Kako je nastala ta?
Na voljo sem imel še nekaj snemalnih ur v studiu, ki sem jih dobil kot nagrado na tekmovanju Jazzon leta 2008 in ki bi že skoraj propadle, saj je preteklo že toliko časa od nagrade. Termine sem dobil in imel sem zamisel, kaj približno hočem. Glasbeniki, ki sem jih imel v mislih, so se na srečo odzvali tudi za ta projekt. Tako smo se dobili v Kopru, odšli na kosilu, da so se vsi spoznali med seboj, ker se vsi niso poznali in še niso skupaj igrali, potem pa smo odšli v studio, nekajkrat prebrali material in ga posneli. Že v startu sem imel izzdelan koncept, na kakšen način posneti material, da bo najbolj učinkovito, najmanj stresno za glasbenike in da bom hkrati sam kar največ dobil. Je pa vse skupaj spet vezano na film, ki ne obstaja. Zgodilo se je, da stilsko in kompozicijsko predstavlja glasbo, ki bi lahko spremljala gangstrski film iz časov prohibicije. To je spet spontan, iskren izdelek.
Zdi se, da se s svojim delom zadnje čase nekako odmikaš od jazza …
Rekel bi, da je vse skupaj le naslednja stopnja. Zdi se mi, da sem s to ploščo (Operation Charlie, op. p.) postavil drugačen koncept v igranju, skupinski igri in samem podajanju. Način, na katerega smo delali prej, je bil dosti bolj stresen za glasbenike. Ko smo delali Jazz for Masses sva bila z bobnarjem ves čas tam, drugi pa so se menjavali in so prišli le za skladbo ali dve. Pri plošči Operation Charlie je bilo bolj svobodno, res pa je, da je bilo pri plošči Jazz for Masses vse bolj definirano in takrat sem dal na pult tudi veliko zahtevne stvari. Zdi se mi, da je viden velik razvoj. Seveda je bil že tam, tudi uporabil sem nekaj skladb s plošče Jazz for Masses, le da sem jim dal drugačen naslov. Že takrat se je izkazalo, kaj in kako, a mislim, da je zdaj viden ta novi korak v iskanju izraza v jazzu.
