TAŠA: Čas teče, življenje teče … vse teče in gre naprej

Besedilo: Nina Novak (fotografija: Tania Mendillo)

Taša (fotografija: Tania Mendillo)

Namesto da bi se prepustila toku težkih življenjskih preizkušenj, s katerimi jo je obdalo življenje, se je raje obrnila proti soncu in prvenec Panta rei ovila v svetla sporočila. V upanju po nekoliko nostalgičnem zvoku, se tudi ni predala svobodi, temveč se je raje omejila in skladbe posnela na trak, kar je storila sočasno s preostalimi sodelujočimi glasbeniki. S čimer se je želela izogniti nasnemavanju in pretiranim produkcijskim izboljšavam. Dobila pa je pristen, iskren in živ izdelek, ki vabi na pot.

Aktivna si na različnih nivojih glasbenega ustvarjanja, saj pišeš glasbo za gledališke predstave, poučuješ, vodiš mladinske zbore, ustanovila si skupino X Muza … zelo pester razpon za skladateljico, za kar te določa izobrazba, saj od skladateljev običajno pričakujemo zapetost.

Od nekdaj me je zanimalo več glasbenih smeri, zato se težko ustalim v eni sami. Rada imam aktivno igranje, kot tudi dajanje glasbe besedam, s čimer se srečujem v gledališču. Morda zato nisem ostala strogo zvesta le klasični glasbi. Res je tudi, da popularnejši žanri na Akademiji za glasbo niso tako cenjeni in najbrž se to odraža skozi zapete odnose, vsaj takšno je moje opažanje.

Je udejstvovanje znotraj različnih žanrov povezano tudi z raziskovanjem vokalnih tehnik, ki mu namenjaš precej pozornosti?

Niti ne, saj je do tega prišlo povsem spontano. Že v srednji glasbeni šoli sem eno leto obiskovala klasičen program, a sem nato obupala, saj me klasično vokalno petje ni pritegnilo. Vedno sem stremela k vključenosti različnih žanrov, tudi na koncertih, medtem ko sem se zdaj usmerila v speech level. Kar se nastavka tiče, sta si tehniki pravzaprav podobni. Je pa vokal nekaj, kar še vedno raziskujem in čutim, da ga lahko pripeljem na višji nivo. Na tem mestu moram omeniti Teodorja Amanovića Toša, producenta plošče, ki mi je na marsikaterem mestu sugeriral, naj pojem drugače in svoj izraz zapeljem v drugo smer. Imam občutek, da lahko na tem področju še veliko naredim in da se mi vedno znova odpirajo nove možnosti. Poleg tega ni zanemarljivo, da se tekom petja sprošča endorfin sreče, zato je dobro peti, četudi nimamo posluha. Vokal je nekaj, kar nas osrečuje. Vsak ima svojega, edinstvenega in prav to je njegov čar. Instrument oživi, ko nanj igraš, medtem ko je glas živ že sam po sebi.

Predvidevam torej, da skozi pedagoško delo spodbujaš k petju prav vsakogar?

Absolutno. Učenci, ki jih učim klavir, linije pojejo, saj tako bolj doživijo fraze. Pri petju je celotna slika bolj jasna, kot če se s skladbo ukvarjaš zgolj instrumentalno. Pojejo pa seveda tudi zato, da so potem srečni. (smeh)

Tvoj medij izražanja so tako skladanje kot glas in klavir. Od kje potreba po udejstvovanju v pop glasbi?

Pišem že od malih nog, tako besedila kot melodije. Ko sem bila mlajša, sem sicer pisala v angleščini, a sem kasneje začutila, da so pripovedi iskrenejše, če jih povem v svojem jeziku. Prav zato sem že tekom študija, ko smo igrali klasično glasbo, igrala po različnih skupinah in gojila tudi popularnejše smeri. Doslej sem pozornost namenjala tako šansonu kot tangu in drugim žanrom, ta album pa je usmerjen v pop namensko. V danem trenutku sem namreč preprosto potrebovala nekaj pozitivnega, urbano pozitivnega, saj sem imela za seboj težko življenjsko obdobje. A preden smo album pričeli snemati, smo se o njem zelo veliko pogovarjali in razmišljali, kajti škoda bi bilo zanemariti moje pianistične sposobnosti. Prav zato smo se nazadnje odločili za klavirski trio.

Meniš, da izobraženi glasbeniki, aktivni znotraj popularne glasbe dvigujejo nivo le-te?

Menim, da ga. Ni sicer nujno, da ga, a ga lahko, saj imajo orodje, s katerim občujejo. Morda imamo šolani glasbeniki nekoliko širši razpon in posledično večjo izbiro. Čeprav tega v resnici ne morem trditi, saj so amaterji lahko naravnost vrhunski glasbeniki. Tehnično pa smo morda vendar bolje podkovani in gremo zato lahko globlje.

Kakšna je po tvojem mnenju vloga popularne glasbe v sodobni družbi?

Prišli smo v instantno dobo, v kateri so naša življenja v smislu celovitosti prav tako instantna. Vse se odvija izredno hitro in vsi imamo izredno malo časa. Vloga glasbe v današnjem času je v drugem planu, zelo malokrat v prvem, sploh popularna glasba. Prihajamo v obdobje, ko bomo glasbeniki morali celo plačati, da bomo sploh smeli igrati.

Precej negativna misel, glede na to da so sicer tvoja besedila izrazito pozitivna. Se prav v njih, besedilih namreč, skriva namen prvenca Panta rei?

Gre za personifikacijo življenja. Čas teče, življenje teče, reke tečejo … vse teče in gre naprej. Poti nazaj več ni.

Pišeš, da bi sama s seboj razčistila dogodke iz življenja, ne glede na to, ali so ti pozitivni ali negativni?

Vsekakor. Rada posvečam pesmi. Klavir in glasba nasploh sta sredstvo, s katerim si pomagam v dobrih in slabih trenutkih, čeprav sem šla tudi skozi obdobje, ko si niti z njima nisem mogla pomagati. Vendar menim, da je v življenju, sploh v dobi adolescence, bistveno imeti glasbo ali šport, saj sicer hitro zapadeš v nepravo smer. Če imaš eno ali drugo, pa si lahko pomagaš. Gre za domača zdravila. (nasmeh)

Če bi skušala nase pogledati od zunaj: katere so tiste karakteristike, ki te kot glasbenico, bodisi avtorico bodisi izvajalko, opredeljujejo?

Sem zelo čustven človek, kar je velik plus, a hkrati tudi velik minus. Lahko trdim, da imam lepe skladbe in da v besedila vnašam sporočila, da gradim zgodbe, vendar ne morem reči, da imam lep glas. To mi zveni pretirano narcisoidno. Lahko pa upam, da kdo tako misli. Glasba se mi zdi neskončno morje, kjer ne moreš nikoli natančno reči, kje si in kaj znaš. Vedno se lahko naučiš česa novega in morda me opredeljuje prav to: da ves čas raziskujem in me zanima veliko reči.

V začetku prihodnjega meseca boš nastopila na Festivalu sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi. Kaj si obetaš od koncerta in kaj smejo od njega pričakovati obiskovalci?

Plošča bo odigrana z drugimi glasbeniki, kot je bila posneta. Gre za stare prijatelje, bobnarja Enosa Kuglerja, kontrabasista Sebastijana Podlesnika, klaviaturista Dejana Jerončiča in spremljevalno vokalistko Katjo Zupan, medtem ko bom sama za klavirjem in mikrofonom. Upam, da bo glasba toplo sprejeta in to je pravzaprav vse. Kakršnekoli obete si težko zamislim. Želim si, da koncert odigramo, kot smo si zamislili in damo od sebe največ, kar lahko.

Kako bi sicer ocenila vlogo tovrstnih festivalov pri nas; je možnosti za prezentacijo dovolj in ali obstoječa prizorišča opravičujejo svoj obstoj?

Možnosti je dovolj, a bi se v primeru Godibodija morda lahko sklenil nekoliko večji krog v smislu, da bi glasbeniki zaokrožili po celotnem območju, ne pa da bi Gorenjci igrali le na Gorenjskem. Naj se predstavijo tudi na Dolenjskem. A je seveda velika sreča, da obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo z organizacijo dogodkov in speljejo tovrsten festival, sploh v teh časih, ko je to tako zelo težko početi.