BOŠTJAN GOMBAČ: Večkrat bi se morali prepustiti naravno-nadnaravnim zvokom

Na poletni solsticij nas bo v najkrajšo noč v letu popeljal multiinštrumentalist Boštjan Gombač. Z ekipo vrhunskih glasbenikov, zbranih pod imenom Kradljivci časa (Jošt Drašler, Uroš Buh, Teo Collori, Nejc Škofic), bo pod zvezdnim nebom na grajskem dvorišču premierno predstavil svojo avtorsko in z duhovito energijo nabito glasbo. Koncert je festivalska produkcija in del programa 10. festivala Godibodi. Manemo si roke, pilimo si ušesa! 

Sprašuje: Zarja Burja

Foto: Peter Uhan

Kolikor je ljudi, toliko je tudi zvokov, ki človeka odnesejo v svet, ki ga prepozna kot povsem svojega. Boštjan, povejte mi, kdaj ste prvič začutili tisti magični »povlek« glasbe, ki vas je spravil v ono, danes tako čislano, stanje – čuječnost. Koliko ste bili stari?

Spomnim se trenutka iz zgodnjega otroštva, ko sem bil star sedem let, ko je oče zavrtel vinilko z muziko CCR-jev. Tega zvoka in energije ne bom nikoli pozabil. Je pa potem trajalo vse do študija, ko sem sam začel potovati po svetu in odkrivati nove, različne kulture in njih tradicijo.

Prešernov nagrajenec ste. In ne vem, zakaj me ima, da bi zraven dodala še – in ljudski godec. Kot da neka »uradna« prepoznavnost sploh ne pritiče tistim, ki ljudsko glasbo ohranjajo živo, svobodnjakom, ki ustvarjajo vrhunsko kakovostno umetnost, a niso del nekega estradnega establišmenta. Kako bi sploh komentirali te moje misli?

Živimo v prostoru, kjer vrhunska umetnost žal ne najde prostora na vsakodnevnem medijskem meniju. Če bi se zavedali, koliko izjemnih, neverjetnih umetnikov premore naš narod, bi bilo to smelo čisto vsak dan kazati in predvajati celotni slovenski populaciji. Le tako bi sploh vedeli in se zavedali, kako bogat je naš ustvarjalni prostor, hkrati pa bi ljudi izobraževali in navduševali za nove kulturne vsebine vseh oblik in zvrsti umetnosti.

Na letošnjem Godibodiju boste s Kradljivci časa predstavili svoj avtorski prvenec. Glede na to, da ste nastopač najbolj žlahtnega pomena, je radovednost, čemu bomo priča, seveda velika. Prosim, povejte mi, česa na koncertu ne smemo pričakovati.

Dežja!

Briljirali ste v Almodovarjevi Patty Diphusa, v skupini Terrafolk ste stopili v čevlje, ki jih ne bi mogel nositi nihče drug, ker bi v njih zaplaval tako izgubljeno kot 12 mm velika kristalna cebrica v Bajkalskem jezeru. Ne vem, kakšni ste zasebno, a na odru delujete avtentični, kako bi rekla, v stiku s tistim virom, ki vam je dan, vrhunskim umetnikom, če ste ga le pripravljeni uporabiti. Igrate z vsako telesno votlino. In najbrž ga ni predmeta, skozi katerega teče zrak, da bi iz njega ne privabili zvoka. Kaj se vam zgodi, ko ste na odru, da ste tako fantastični?

Ko veš, kaj delaš, in zakaj to delaš, potem to ni težko. Na odru se tako že ob prvem zaigranem tonu zgodi iluzija, tebi in (upaš lahko) tudi občinstvu.

Očarali ste tudi z igranjem na tidldibab. Kakšna je bila to izkušnja?

To je eno od najbolj mističnih glasbil, ki sem jih kadarkoli imel priložnost igrati, saj njegov zvok v sebi nosi kod pradavnine, nekaj, česar ne poznamo, pa nas vendar vsakič in vedno znova presune. Neskončno hvaležni smo lahko pokojnemu prof. Ljubnu Dimkaroskemu za njegovo revolucionarno odkritje, kje na glasbilu naj bi neandertalec brusil rezilni rob. Ljuben je zadnja leta svojega življenja posvetil igranju na tidldibab, izdelovanju lesenih in koščenih replik ter promociji najstarejšega glasbila. Sam sem se odzval vabilu skladatelja Žige Staniča, ki je prav za Ljubna napisal skladbo BABA, za godalni orkester, tolkala in tidldibab. Skladba je posneta s simfoniki RTV, vendar nikoli ni bila javno predstavljena občinstvu. Do letošnjega februarja, ko sem s francoskim orkestrom Orchestre de Picardie to skladbo izvedel na treh koncertih. Naslednje leto bo skladba izvedena v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v sklopu abonmaja Kromatika.

Kateri zvoki v naravi so vam najbolj ljubi, domači? Si včasih mislim, da morate biti potomec kakšnega nordijskega škrata, ki se s piščaljo v ustih »pogovarja« z živalmi.

Ko se zaveš narave, te prevzame v njeni najbolj čisti obliki, ki je lahko surova, nežna, s svojimi barvami, vonjem, zvoki, njenimi pojavi … Ljudje smo v zgodovini izumili nebroj glasbil in zvočil, ki imitirajo zvoke v naravi. Od oceana, dežja, vetra, nevihte, ptic … Nordijski škrat se sliši zabavno, a me je prijateljica Darinka že pred petnajstimi leti krstila za Kokopellija.

No, pa ni treba na sever, da najdemo ljudi, ki so spoštovanje do naravnega sveta ohranjali ravno z glasbo. V študiji slovenskega staroverstva Iz nevidne strani neba Pavel Medvešček – Klančar piše o glineni piščali, kabrca imenovani. Z igranjem na njo so staroverci prihajali v stik z Nikrmano (prasilo, ki ureja vse na zemlji) in z zduhci (vsak naj bi imel svojega, bil naj bi varuh, zaupnik). Fascinantna so glasbila, na katera smo že pozabili. Poleg tidldibaba, kaj vse vam je še prineslo stik s svetom, ki ga ni več?

Z Janezom Dovčem sva lansko leto nastopila na dnevu starovercev v Tolminu. Tam sem imel priložnost igrati na kabrco, ki mi jo je podarila keramičarka Alenka Gololičič. Med igranjem se je zgodilo nekaj, kar se ne zgodi pogosto, nekaj posebnega. Vsi v dvorani smo bili priča tej posebni izkušnji, ki pa jo je razumsko težko razložiti.

Predstava, ki jo boste uprizorili s skupino izvrstnih glasbenikov Kradljivci časa, bo menda ponudila z duhovito energijo nabit večer. Beseda duhovit izhaja iz besede duh. Od koder jo naprej odpelje poleg v duhovitost tudi v duhovščino, duhanje, duhovnost. Hecna reč. Je mar duhovitost edini učinkoviti način ljudi popeljati v tisto stanje sproščenosti, ko pretencioznost nima več mesta? Ko ni več le forme, ki zamegli vsebino?

Nikakor. Bolj gre za stanje sproščene osredotočenosti in drugačnim pogledom ter predstavo o tem, kako naj bi kaj bilo videti, kako naj bi zvenelo. Humorja brez vsebine je tako ali tako v našem vsakdanu preveč. O krizi pred štiridesetim letom in brskanju po tem, kaj si že naredil in kaj bi sploh v nadaljevanju življenja počel, lahko poješ z neko distanco ali pa z zadostno mero samoironije, in ni rečeno, da se kdo v občinstvu ne bo prepoznal in s tem poistovetil.

Ljudje odrastemo z bolj ali manj koristnimi koncepti v našem korpusu »znanj«. Kaj pa otroci? Ko igrate svojim, tujim, katerim koli … Kaj doživljate?

Največkrat to, da so željni novih zvokov, da jih zanimajo različne kulture, da so pripravljeni improvizirati, četudi nimajo glasbene izobrazbe. In da v tem neskončno uživajo.

Klarinet je glasbilo, ki ste mu namenili študijska leta. Zakaj ste ga izbrali?

Po sili razmer. Želel sem se učit igranja na trobento, a takrat v glasbeni šoli Franca Šturma učitelja za trobento ni bilo. Tako sem sprejel prvi ponujeni predlog za zamenjavo.

Zvok je nekaj, kar tako zelo vpliva na nas, da je prav nenavadno, da nismo bolj pozorni na zvočno onesnaževanje. Kateri zvoki so tisti, od katerih bi se vam lahko še zmešalo, in kateri oni drugi, ki vas popeljejo v mir?

Zmeša se ti lahko že v restavraciji, v kateri nimajo posluha in niti malo občutka za to in te agresivno posiljujejo z glasbo, ki sploh ni primerna za tisti prostor, ne po vsebini, estetiki, še manj pa decibelih, ali pa če se na primer predolgo zadržuješ v velikem mestu, kot je New York. Tiste zvoke, ki te popeljejo v mir, pa sem od blizu izkusil lani; Lojze Krajnčan me je zaradi sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija spoznal z Branetom Skubicem iz Cerkelj na Gorenjskem, čigar planetarne gonge smo si želeli izposoditi. Ob prvem obisku me je prevzel občutek, kot da se z Branetom poznava že vse življenje. Predstavil mi je različne tehnike igranja na gonge, morske školjke, pojoče sklede … S takimi frekvencami se človek res lahko na novo spozna; zaveš se nečesa, česar pred tem nisi niti zaznal, poznal, kaj šele začutil. V prav vsaki pori. Večkrat bi se morali tako prepustiti neverjetnim, naravno-nadnaravnim zvokom.