logo

Cvetober: Celinkin venček domačih

Avtorica: Nina Novak

cvetober_celinkin_vencek_domacih

Celinka, 2014

Le malo je priložnosti za vpogled v slovensko glasbeno produkcijo tega časa, zbrano na enem samem mestu. Izjema so albumi s skladbami, ki so se predstavile na tem ali onem festivalu. A Celinka se po sedmih letih oranja ledine na področju glasbe, ki bi sicer bržkone ostala zaprta znotraj zidov garaž in dnevnih sob glasbenikov samih ter 77-ih izdanih albumih sodobne slovenske avtorske in ljudske glasbe lahko pohvali z dvojno kompilacijo Cvetober: Celinkin venček domačih, ki z izbranimi 36-imi skladbami predstavlja presek dosedanjega dela.

Prva plošča je posvečena popularnim zvrstem, ki se raztezajo vse od rocka (Nula Kelvina) in hip-hopa (Bas in glas) do nekoliko bolj jazzovsko (Nova Jazz Quintet) ali funkyjevsko (Elevators) obarvane glasbe, ki prijetno sobiva z uglasbljeno poezijo (Metod Banko & Teo Collori) in kantavtorji, kakršen je Andrej Trobentar. Polona Kasal zazveni v priredbi skladbe Danaja največjega, žal že preminulega, slovenskega kantavtorja, Tomaža Pengova, Bilbi prepeva Hvala za vijolice, medtem ko Brina Vogelnik ter Janez Dovč skleneta izbor popularne glasbe z meditativno, čustveno skladbo Sredi noči. Druga plošča je posvečena ljudski glasbi, na kateri se znani napevi – kot so Vsi so venci vejli (Boštjan Gombač & Janez Dovč), Igraj kolo jabuko (Brencl Banda), Moj očka ima konjička dva (Jarajara) ali Marko skače (Aleš Hadalin) – izmenjujejo z manj (po)znanimi. Skozi potovanje preko različnih pokrajin Slovenije hkrati spoznavamo tudi vplive raznolikih zvrsti, združenih z ljudsko glasbo.

Cvetober je že na prvi posluh izjemno razgibana kompilacija, na kateri si izvajalci tekoče podajajo mikrofon in instrumente, le prehod z Bilbi na nekoliko “tršo moško energijo” Roberta Jukiča malce poruši ravnovesje, medtem ko se zdi, da na drugo ploščo Aleš Hadalin z remixom svoje izvedbe prve posnete slovenske ljudje skladbe, skladbe Marko skače, nekako ne sodi najbolje v kontekst. A po drugi strani prav drugačni pristopi razbijajo stereotipe o neposljušljivosti ljudske glasbe, ki povprečnega poslušalca še vedno oddaljujejo od njene večplastnosti in razvejanosti. Prav takšen je tudi podnaslov, v čigar besedo “domače” lahko razumemo kot ljudsko obarvano glasbo ali glasbo v smislu slovenskosti. In če parafraziramo še naslov Cvetober, zlahka trdimo, da kompilacija resnično ponuja pestro bero cvetov, ki so se pod budnimi ušesi Celinke razprli v preteklih letih in bržkone prinaša najpopolnejši – če ne celo edini – pregled slovenske glasbe našega časa. V minimalistično in decentno (z napeljevanjem na še en ponos Slovenije, Triglav) obarvani vizualni obleki Hieronima Morfejeva brez dvoma predstavlja ponos (skoraj še edine slovenske) založbe, ki bo s to potezo zagotovo pridobila na prepoznavnosti, a kar je še pomembneje: s Cvetobrom je več kot dokazala, da je izbrana pot, katere vodilo je kakovost, tudi prava pot, ne glede na vse ovire, na katere je naletela v zadnjih sedmih letih.



Comments are closed.