Biti glasbenica. Doma in drugod.

Avtorica: Kaja Draksler – pianistka in skladateljica

Namen tega bloga ni vsesplošno kritiziranje, marveč (upam da) konstruktivni predlogi za izboljšanje razmer in vzdušja na slovenski glasbeni sceni.

Za začetek moram poudariti, da me Slovenija vseskozi močno podpira kot umetnico, tako ministrstvo, od katerega sem skozi leta prejela različne štipendije, kot tudi posamezniki (med drugimi Janez Dovč in Bogdan Benigar), ki so mi pomagali izdati plošče, me medijsko izpostavili ter me povabili na festivale. Imam izjemno srečo, da se lahko kot umetnica preživim izključno s projekti ki me zanimajo. Vendar mi to (najverjetneje) uspe zato, ker zadnjih devet let ne živim doma, ampak na Nizozemskem.

Jasno je, da ima Nizozemska mnogo daljšo in močnejšo tradicijo moderne, improvizirane glasbe ter jazza. Ima seveda tudi mnogo večje občinstvo, ki ga tovrstna glasba zanima. Nizozemski umetniki so se od 60-ih let dalje uspešno borili za (zelo dobro organizirano in visoko) finančno podporo moderne izrazne umetnosti. Na žalost je sedanja desničarska vlada po krizi velik kos podpore za performativno umetnost ukinila. To je seveda druga zgodba. Vsekakor (je) visoka finančna podpora omogoča(la) obstoj scene ter posledično močan pritok tujih glasbenikov, ki sceno že desetletja bogatijo.

Za tujca je preboj na nizozemsko sceno (prav zaradi omenjenega visokega pritoka) zelo težak, saj Nizozemci radi izpostavljajo domače umetnike (!!). Tu lahko izpostavim razliko med državama, saj Slovenci raje vabijo (in poslušajo?) tujce. Vsekakor, ko ti preboj uspe in si eden izmed »njih«, se tako organizatorji kot tudi mediji in občinstvo radi s teboj pohvalijo. Ponosni so, da si za kraj bivanja in ustvarjanja izbral njihovo mesto »Kaja Draksler, Amsterdamčanka.« Sprva se mi je to zdelo skoraj bizarno, sedaj pa se mi zdi edina prava in naravna stvar. Občutek (pripadnosti), ki ga v Sloveniji nimam.

Ne gre samo za odnos javnosti, pač pa tudi za odnos organizatorjev do umetnikov. Pogosto se mi zdi, da slovenski organizatorji premalo spremljajo projekte domačih (predvsem doma živečih) glasbenikov, prav tako pa pogrešam tudi večje sodelovanje vplivnejših promotorjev z manjšimi skupinami entuziastov, ki organizirajo »underground« dogodke. Dejstvo je, da živi v Sloveniji veliko število zelo talentiranih umetnikov, ki si zaslužijo večjo pozornost in spodbudo.

»Of course there is no encouragement from those who are in a position to create a more positive environment in which we could work. This is because the music has meanings which do not reflect or celebrate the priorities of the current philosophical/political hegemony«* je leta 1991 napisal angleški eksperimentalni tolkalec Eddie Prevost. Jasno je, da se vsi, tako umetniki kot organizatorji v nekomercialnih vodah borimo za obstoj. Zato je edina rešitev, da se bojujemo skupaj. Če pri vsej stvari tako in tako ne gre za dobiček, lahko organizatorji podprejo domače ustvarjalce in jim dovolijo predstaviti projekte, ki so pomembni za razvoj domače umetnosti, projekte ki so dolgoročni in pomembni za umetnika samega, ne pa za trženje in (tako in tako skorajda ničen) dobiček. Vplivni organizatorji se lahko povežejo in v sodelovanju z domačo javnostjo, ki ima nalogo proslavljanja umetnikov in nagovarjanja občinstva, pomagajo mladim manjšim organizacijam, ki se trudijo s svojimi festivali in dogodki. Na ta način se lahko s skupnimi močmi ustvari močna slovenska scena, ki bo morda pritegnila nazaj tudi mnoge umetnike, ki živi(mo) v tujini.

*Seveda nimamo podpore tistih, ki imajo moč ustvariti nam bolj naklonjeno delavno okolje. To pa zaradi tega, ker ima naša glasba pomen, ki ne odseva ali proslavlja prioritet trenutno filozofsko-politične hegemonije. Iz knjige »Improvisation; Its nature and Practice in Music«, avtor Derek Bailey, Da Capo Press, 1992.

foto: Sabine Masalska