Boštjan Levičar: Oziraje naprej

Avtor: Nina Novak (Boštjan Levičar foto: Nastija Fijolič, Momento foto: Dejan Dvoršek)

Pogovor z Boštjanom me je napeljal na misel, kako trden mora biti dandanes glasbenik, in ne nazadanje vsakršen umetnik, v svoji volji. Pot, ki ga pelje proti želenemu, je marsikdaj posuta s trnjem, zato mora delati nadvse trdo, upati, sanjati in neomajno verjeti v uspeh. Vendar časa, energije in znanja, ki ga posameznik vlaga v končni izdelek, nihče ne vidi, zaradi česar marsikdo obupa.
Prav zato me še toliko bolj navdušuje Boštjanova pozitivna volja, ki ne pojenja kljub kdaj trdim pristankom na tla. Ti so ob zaletih sestavni del življenja in zdi se, da to vedenje jemlje v zakup. Se proti negativizmu bori z opažanjem lepega. Vse to se čuti tako iz plošče Karma Reset skupine Momento, ki je izšla pred kratkim, kot tudi iz pogovora, v katerem sva se dotaknila vseh obrobnih stvari, zaradi katerih marsikdaj zmanjkuje časa za ustvarjanje samo.

Na samem začetku malce provokacije … Rock skupine so od nekdaj imele frontmana in ti veljaš za vodjo Momenta. Si diktator, ki vsem narekuje, kaj in kako, ali si bolj krmar iz ozadja, ki poskrbi, da zadeve gladko tečejo?
Frontman da, diktator ne. Vsak med nami ima svoje področje delovanja, čeprav moramo nekatera zaradi velikega obsega predati profesionalcem. Seveda smo avtorji glasbe, besedil, aranžmajev, tudi managerji, informatiki, prodajalci, snemalci videospotov in še kaj bi se našlo.

Kako gledaš na multitalentiranost, ki je danes nuja vsakega artista? Še posebno, če naš čas primerjamo s tistim, ko so rockerji preigravali v garažah in že kmalu prišli do večjih nastopov, založb …
Po eni strani je delovanje na vseh področjih dobra stvar, ker imaš tako več kontrole nad svojo glasbo in tudi nad potjo, po kateri ta pride do poslušalcev. A seveda je po drugi strani vse skupaj zelo zamudno, zato včasih zmanjka časa za muziciranje. Takrat trpi kvaliteta in v večjih skupinah pogosto pride tudi do slabe volje. Realnost je žal takšna, da se od rocka ne da živeti. Zato imamo vsi “resne” službe in te omejujejo čas, ki je na razpolago ustvarjanju.

Živimo v “naredi sam” časih, ko že naše službe zahtevajo razpetost na več področij. Se ti zdi, da smo zaradi tega pridobili na usposobljenosti ali nas to peha v amaterizem?
Zaradi tega smo bolj izkušeni in imamo širši pregled nad celotnim dogajanjem. A se hkrati, kot sem že omenil, strinjam, da zaradi tega včasih zmanjka časa za dejansko ustvarjanje. Za tisti umetniški del, ki predstavlja bistvo in iz katerega sploh nastanejo vse ostale t.i. podporne dejavnosti. V povprečju bi celo potrdil, da vse skupaj vodi v amaterizem, vendar v našem primeru le v tistem dobesednem pomenu besede. Svoje profesionalne kariere – tiste torej, ki nam omogočajo vsakdanji kruh – namreč gradimo na drugih področjih. Vendar menim, da so naši izdelki kljub temu na visokem nivoju.

Je za to krivo majhno tržišče, apatičnost same družbe ali mizerni honorarji, ki vse bolj postajajo kar prostovoljstvo s strani glasbenikov?
Trenutno stanje bi pripisal vsemu po malem. Tržišče je vsekakor majhno. Poleg tega človek včasih dobi občutek, da se celo raje posluša vse, kar ni slovensko. Vendar moram pohvaliti nekatere radijske postaje in televizijske oddaje, ki v zadnjem letu ponovno vračajo ugled slovenski glasbi. Kar pozabilo se je, da imamo Slovenci dobro avtorsko glasbo in to v prvi vrsti pozabljajo tudi koncertni organizatorji, ki skupaj z radijskimi postajami vplivajo na splošno mnenje. Raje povabijo cover band za dvakrat več denarja. Delno jih celo razumem, saj jim na koncu takšne skupine v blagajno več prinesejo, vendar se potem zopet moram vrniti k razlogu, zakaj je temu tako. Začaran krog. Upam, da bo prihodnost bolj svetla. Mi jo vidimo takšno.

Optimizem prevladuje tudi na plošči Karma Reset, kjer se nahaja nekaj pesmi v angleščini. Je ta vstopnica na tuje tržišče in posledično na domače, saj se marsikdaj resnično zdi, da cenimo samo tisto, kar je dobilo priznanje na tujem?
Vsekakor je Karma Reset veliko svetlejša in barvitejša, kakor je bila Era. Dovolj je bilo žilorezne glasbe! A to niti ni bila načrtna odločitev. Preprosto prerasli smo začetno, naivno fazo ustvarjanja. Vendar se nismo popolnoma odrekli temnih barv, saj se lepota skriva tudi v njih.
Glede jezika besedil pa počnemo podobno kot pri prvencu. Ne omejujemo se. Izberemo tisto, kar neki pesmi najbolj ustreza. In le še vprašanje je, kdaj izdamo našo prvo nemško pesem. Vse skupaj je seveda priročno za tujino, ki je v določenih področjih daleč pred Slovenijo. Ljudje dejansko pridejo poslušati neznano skupino iz Slovenije in tega se v naslednjem letu, ko nas čaka prva turneja v tujini, izjemno veselimo.

Kdaj in kam odhajate ter kakšna so pričakovanja?
S turnejo smo začeli že konec oktobra pred domačo publiko v Mladinskem centru v Krškem, kjer je vedno lepo. Gre za prostor, kjer se je Momento zgodba pravzaprav pričela. Do pomladi nadaljujemo po slovenskih klubih, nakar pride na vrsto tujina. V načrtu imamo Poljsko, Češko in Slovaško, a bomo seveda še videli, kakšno bo stanje takrat. Prihodnje poletje naj bi se pojavili na čim večjem številu festivalov, da pridobimo tudi čim več novih poslušalcev, nakar bomo ocenili početje zadnjega leta, da bi lahko zarisali pot naprej. Idej je zagotovo še veliko.

Kar lepo potepanje. Če bi moral Momento opisati z eno izmed vaših pesmi, katera bi to bila?
Zanimivo vprašanje. Pri plošči Era bi bil ta odgovor povsem preprost, pesem Z Momentom. Tokrat je zadeva kompleksnejša, saj je v igri široka paleta barv in frekvenc. Morda se nam najbolj približa refren: »Je novo upanje za svet, spet se splača živet. Je novo upanje za svet, razsvetlimo planet.«

Prava simbolika za čase, ki se pogosto zdijo nepravi. Najbrž se simbolika skriva tudi v imenu plošče …
Seveda, tega sem se na določen način dotaknil že zgoraj. Po naivnem začetnem obdobju, ko smo po vseh lovorikah z raznoraznimi natečaji in tekmovanji dobili krila, smo ob pričetku samostojne kariere padli na realna tla. To so bila leta, ko se nismo več prijavljali na tekmovanja in smo na lastno pest organizirali turnejo, snemali ploščo in videospote. Naša krivulja ni več eksponentno naraščala, temveč stagnirala. Na nek način smo se mentalno, a hkrati zaradi boljšega glasbenega znanja tudi glasbeno, resertirali. Podobno vidimo pri ljudeh. Preveč je negativizma, nevoščljivosti, posmehovanja. Tako naprej več ne gre. Menimo, da je treba slabe stvari preprosto odvreči v smeti. Niti se ni treba soočati z njimi, ker bi to vzelo preveč časa in bi bilo še težje najti izhod. Pozabimo, resertirajmo se in pojdimo svežih ter pozitivnih misli skupaj naprej. Karma Reset.