Brina Vogelnik: Pomladne sanje

Avtor: Nina Novak (foto: Borut Peterlin)

(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 45, številka 4, junij-julij 2014)

Malo je glasbenih projektov, popolnih v vseh umetniških odtenkov, ki se jih dotikajo. Pomladne sanje, plošča Brine Vogelnik in Janeza Dovča, je prav takšna; po besedilni plati mnogo več kot skupek besed, saj meji na poezijo, ki nam s sporočilnostjo v teh krutih časih lahko le kaže pot, glasbeno predstavlja obstanek v trenutku na poti k sebi, vizualno pa vzbuja vonj po nostalgiji. Vložek vsakega od njiju je prav zato zelo težko meriti, pa čeprav sta si področja vešče porazdelila in rezultat nadgradila s koncertnim doživetjem, ki v marsikaterem pogledu že meji na teater. A je vendar tako čist, da je edino, na kar velja usmeriti pozornost, glasba. Vedno glasba.
Brina Vogelnik v tem letu praznuje desetletnico delovanja svoje zasedbe, preprosto imenovane Brina, na proces ustvarjanja gleda celovito, med najinim pogovorom, ki so ga pogosto prekinjali daljši premisleki, pa sem dobila občutek, da jo nekakšna neubesedljiva želja žene naprej, na nove poti in hkrati na stare, ki bi jih lahko vnovič prehodila, a spet s povsem drugimi koraki. Ena od želja je tudi prevesti vsako pesem v svoj jezik in na ta način nadgraditi sanje. Pomladne sanje.

Lutkarka in glasbenica. Slošno prepričanje bi bilo, da so lutke igrive, hudomušne in otroške, ljudska glasba pa resna, kdaj tudi težka. Kako gresta ta dva pola ustvarjalnosti z roko v roki?

S tem nimam težav. Zdi se mi, da čim večja je širina, tem zanimiveje je. Je pa res, da sem z lutkami delala predstave, ki so bile večinoma narejene za otroke, a bi me zanimalo narediti tudi predstavo za odrasle. Vendar pa sem zdaj bolj v glasbenih vodah. Tu me pot vodi od projekta v projekt, zato spremljam vsebino in razmislim, kaj želim povedati. Včasih niti ni nujno, da si že na začetku zastavim vsebino, ampak vidim, kakšne pesmi imam, katere se mi zdijo zanimive in jih šele potem skušam vplesti v celoto. Mogoče sem začela bolj raziskovati ljudski material, a me je vedno zanimal tudi avtorski pečat, ki je v nekaterih pogledih kar drzen. Raje sem izbirala pesmi, ki so bile le kot zapis, saj mi je to puščalo dodatno svobodo, da sem svojo avtorsko vizijo res lahko primaknila. Ko se je to razvijalo, sem začela pisati tudi svoje pesmi. (premolk) Kar težko vprašanje je in ne vem, ali obstaja meja. Zdi se mi, da sta svetova zelo vzporedna, saj se igram s svojim glasom in z gibom, po drugi strani pa se zgodb lotevam resno.

Mogoče so prav besedila tista, ki so v ljudski glasbi postavljena v ospredje, glasba pa na prvi pogled morda večkrat preprosta. Je glasba najbolj zapletena takrat, ko je najpreprostejša? Ker se takrat najbolj dotakne src ljudi …

Seveda, težko je narediti preprosto skladbo, ki dobro funkcionira. Lažje je naplesti več. Sama težim k temu, da bi z manj elementi povedala več. Zgodba moje zasedbe Brina, s katero ustvarjam že deset let, je prav to, da jo sestavlja šest zelo kompleksnih glasbenikov z zgodbami, ki se tu prepletajo, zato potem ni tako zelo preprosto. Velika teža je na glasbi. Težko je biti minimalističen, ko nas je toliko. Z leti smo potrebovali kar nekaj časa, da smo našli vsak svoj prostor. A ne tako, da bi se bojevali za košček pozornosti, ampak tako, da se poslušamo, se umaknemo. Seveda je to že prava umetnost.

Glasba se srečuje s poezijo, sedanjost s preteklostjo, življenje pa nas pogosto postavlja tudi na križišča in tam se srečujemo z drugimi. Eno takšnih je bilo najbrž tudi tisto z Janezom Dovčem. Kako se je vajin ustvarjalni proces razlikoval od dosedanjega dela?

Vsak človek je enkraten in prinese določeno noto. Pri Brini se že kar dobro poznamo in imamo skupno preteklost, zato že vemo, kako delujemo, a smo hkrati vedno iskali, kako bi lahko začeli na novo, se razvijali in vsaka plošča je bila zato tudi za nas nekaj čisto novega. Z Janezom pa sva se prej srečevala na kakšnih projektih, a sva tokrat prvič skupaj gradila avtorsko. Oba sva se že na samem začetku zelo resno lotila projekta. Zgodila se je lepa priložnost in povabil me je kot gostjo na Ljubljanski grad. Imela sva koncert in zanj pripravila material. Ko vidim priložnost, mi običajno da misliti in tako sem napisala pesmi ter prišla kakšen mesec pred najinim nastopom k njemu. Potem pa sva se odločila to zgodbo peljati naprej in logičen korak je bil posneti ploščo. Janez je dober v nekaterih stvareh, jaz v drugih, v nekaterih se prekrivava, a se mi zdi dobro, da sva si vloge nekako porazdelila. Sama sem prevzela besedila in oblikovanje, Janez pa se je konkretno posvetil glasbeni podobi in jo zgradil v dialogu z mano. Ves ta proces mi je odprl oči in mi dal nova znanja ter nove poglede na stvari, o katerih prej nisem razmišljala. Zgodba pa gre seveda naprej … imela sva že nekaj promocijskih koncertov, a sva v resnici šele na začetku. Pesmi imajo svojo življenjsko dobo. Na začetku, ko jih poješ, je čisto drugače kot potem, ko imaš za sabo kilometrino. Takrat se lahko z njimi igraš, jih nadgradiš. Tudi tu se igrava z nasnemavanji, zato je res veliko improvizacije, to pa so razburljivi trenutki. Vse skupaj je še sveže in zgodijo se tudi kakšna odstopanja, ki so kot veter, ki te ponese v novo smer.

Torej je ta projekt na določen način tudi raziskovanje novih zvočnih zmožnosti?

V vsakem primeru je moja pevska glasbena pot vedno bila raziskovanje glasu in izraza. Že pri plošči Slečena koža sem čutila, da sem se podala v nove vode in da želim nekaj več ter odkriti v glasu nekaj novega. Enako se mi je zgodilo pri prejšnji plošči Pasja legenda. Zdaj, pri Pomladnih sanjah, je spet vse čisto novo, glasbeno ozadje je drugo in tudi način komunikacije, saj sva le dva, ki se poslušava in si dajeva prostor. Janez pa je koncert podkrepil še z lučmi in jih navezal na MIDI, harmoniko in računalnik, tako da so vključeni določeni učinki na glasbo in ta vizualni del naju oba še dodatno motivira.

Če bi morala opisati razpoloženje te plošče, katere izraze bi uporabila?

Razpoloženje? (razmišlja) Ljubezensko, zaljubljeno, umirjeno, mogoče takšno, da vse malce obstane. (premor) Mislim, da je v teh besedilih veliko ljubezni do samega sebe. Vzeti si čas zase in slaviti življenje. Tudi koncert je zelo poetičen in pusti težo tem življenjskim veseljem. Zdi pa se mi dobro pustiti prostor, da si vsak sam določi, kakšno razpoloženje želi. Nerada drugim narekujem, kaj naj čutijo. Kako pa bi jo opisala ti?

Kot zasanjano, neotipljivo, intimno, čutečo. Je pa ustvarjanje kot neskončno število cest in vsaka skladba gre lahko po drugi poti, včasih kaka skladba stopa tudi po več različnih poteh. Kaj tebi pomeni glasba, da je po vseh teh letih še vedno vredno reči: »Kako je fino, da sem,« kot praviš v pesmi V pesku?

To pozitivnost si zelo dobro opazila, saj je bila želena. Pri sebi sem čutila veliko pozitivnih sprememb, ki sem jih naredila, spremenila določene poglede na stvari … Z veseljem se vedno znova vračam h glasbi in morda je prav glasba tista, ki v trenutkih, ko se srečam s hudimi življenjskimi preizkušnjami, to razbije, razmehča, kdaj tudi z lahkoto razreši. Ugotovila sem, da imam rada jasna sporočila in da se rada jasno opredelim, včasih pa je lepo odgovoriti z glasbo, ki je jasna, a brez besed. V tem racionalnem svetu morda ni jasna, na čustveni ravni pa ti pove, da so premisleki odveč. Super je, da sem.