logo

Javni interes: kdaj reči “Ne, hvala!”?

Avtor: Bojan Cvetrežnik – glasbenik

Pred nadaljevanjem naj ponovim prijateljski pozdrav vsem, ki delate z javnimi sredstvi in vsem, ki delate brez njih. Sam sem na obeh straneh. V prejšnjem prispevku sem obljubil, da bom navedel več primerov iz življenja, ki mi dajejo misliti, da javna sredstva – poleg tega, da omogočajo, da se zgodi nekaj, česar sicer ne bi bilo – včasih tudi onemogočajo realizacijo nečesa, kar bi se brez javnih sredstev zgodilo.

Zgodilo se mi je, da sem:
– bil dobro plačan in nastopal za prazen avditorij, ko je bil v igri javni denar;
– si pridelal izgubo, ko sem igral pred razprodano dvorano, ko ni bilo zraven javnega denarja;
– si zaradi nastopa pred prazno dvorano izboljšal spisek referenc za kandidiranje za javna sredstva;
– zaradi nastopanja pred polno dvorano (ki je prineslo finančno izgubo in izgubo prijatelja) bil ob zaprošanju za javna sredstva označen za komercialnega in sem si možnosti za pridobitev javnih sredstev s tem zmanjšal.

Nižanje standardov
Strokovna komisija: »finančna konstrukcija projekta je prenapihnjena«. Ob prijaznem vprašanju, v katerih postavkah so številke previsoke, se odgovor glasi: »natančnega odgovora vam ne moremo posredovati, ugotovitev o prenapihnjenosti financ je bila podana na podlagi ostalih realiziranih primerljivih projektov«. Ha … nekdo je torej pred nami požrtvovalno realiziral orkesterski projekt z javnimi sredstvi skoraj zastonj in s tem postavil nov standard za nas? Pomislil sem na vsa svoja gostovanja na festivalih, ki so bili tudi delno financirani iz javnega denarja in kjer sem dobil bruto 40-60 eur honorarja. Ugotovil sem, da sem tudi jaz tisti, ki je postavljal nove standarde. Pozivam, da kjer so v igri javna sredstva, NE SMEMO nastopati pod slabšimi pogoji, kot to počnejo dvorni godci. Dnu je izbilo podn, ko smo ugotovili, da izvedemo spontani ulični nastop z isto vsebino brez naročnika za več publike in da je napitnina prostovoljnih prispevkov v klobuk večja od honorarja na projektu, ki je subvencioniran v javnem interesu. In, kar je najpomembnejše: imamo več publike, kot jih pridobimo na umetno ustvarjenih dogodkih.

Dostopnost do javne infrastrukture
V najuglednejših koncertnih prizoriščih večinoma gostujejo subvencionirani programi in tako so se najemnine prostorov oblikovale mimo zakonotosti trga. To onemogoča, da bi lahko kaj naredil tudi brez javnih sredstev. Že res, da v Angliji hitro prideš do dolgov, če imaš prazne dvorane, a nikdar ne ostaneš z dolgim nosom, če imaš razprodano dvorano. V Edinburghu je približno 1/3 šla za najem, 1/3 za promocijo, 1/3 pa je vedno ostala za program. Pri nas lahko ostane po razprodani dvorani nekaj tisočakov dolga. Razen, če si izvajalec glasbe, ki iz “kulturnih in zgodovinskih razlogov”, kot mi je pojasnila ugledna selektorka javnih programov, omogoči dogovor o fiksnem znesku honorarja iz javnih sredstev.

Razpoložljivost kadrov
Slovenija ima največji glasbeni javni sektor glede na število prebivalcev, kar jih poznam. Vsak petdeseti javni uslužbenec si služi denar v glasbi. Glasbenih zasedb za redno delo na svobodnem trgu ne moremo sestaviti, ker je priložnosti za boljše plačano honorarno delo v javnem sektorju toliko, da ne moremo konkurirati. Na prostem trgu ne moremo sestaviti godalne zasedbe za izvajanje nove avtorske slovenske glasbe. Večina glasbenikov je namreč zasedena s službami ali gostovanji v javnem sektorju. Nam slovenska glasba leži že napisana v predalih, medtem pa javni orkestri za izvajanje nemške, italijanske, ruske in francoske glasbe najemajo in plačujejo substitute tudi iz tujine.

Ukraden čas
Vsako kulturno področje ima svoje specifike, zato si o ostalih področjih, kot o glasbi, ne upam govoriti. Skupna količina denarja na projektnih razpisih v glasbi je padla pod 200.000 eur. Če birokracije pisanja vlog, poročil, partnerstev ne bi delali umetniki, temveč agencije, bi ta denar verjetno že porabili za plačilo njihovih uslug. Koliko ob tem državo stane prebiranje stotih vlog in pisanje strokovnih utemeljitev? Dosegli smo da:
– se svobodni umetnik s svojo primarno dejavnostjo ukvarja manj. Drobtinice pokljuva tisti, ki se s svojim poklicem ukvarja manj, več pa s pisanjem vlog za javna sredstva, sklepanjem virtualnih partnerstev, zbiranjem referenčnih člankov …;
– strokovna komisija in birokrati niso izgubili dela;
– država z lahkoto zavede javnost, da kulturna politika deluje tudi za podporo neodvisni produkciji in da javna produkcija podpira žanrsko raznolikost;
– duševne bolečine ob prebiranju strokovnih utemeljitev pozitivno vplivajo na inspiracijo ustvarjanja nekaterih umetnikov, negativno pa na ustvarjanje drugih.

Laž: podpiramo neodvisno produkcijo
Ko se med navedbo tistih, ki so omogočili kulturni dogodek, kjer nastopamo zastonj ali za mizerno ceno znajdejo javne kulturne ustanove ali ministrstvo za kulturo, je to drugače. S pristajanjem na takšne nastope dajemo legitimost trenutni politiki in javnosti lažemo, da je vse v redu. Kdo bi si upal pomisliti, da je naš poklic že izumrl? Raje pokažimo, da je državna intervencija na svobodnem trgu popolnoma propadla, da ne pripomore k realizaciji, da pa ukrade ustvarjalcem precej dragocenega časa. Dokler mislimo, da javne finance rešujejo kulturo, nam je vseeno za pogoje dela na trgu. Prosim vse pisalce vlog, da naj projektov z javnim denarjem NE REALIZIRAJO, če ustvarjalcev ne morejo dostojno plačati. Lahko pa se odločijo za popolnoma neodvisno produkcijo in z mirnim srcem povabijo zastonjske godce (če za tem ne stoji komercialni interes tretje osebe).

Odločno nasprotujem opazkam, da bo kultura izumrla, če ne bo sredstev zanjo. Tudi v času, ko je bilo več javne podpore, nas je bilo več brez podpore kot s podporo. Uspeli smo veliko ustvariti. Verjetno bo v kratkem neodvisna produkcija brez sredstev presegla količino javnosti dostopne produkcije slovenske glasbe celotne nacionalne RTV. Kultura je vedno bila in vedno bo! Če so nam kaj ukradli, to niso javna sredstva, ukradli so nam čas! Ukradli so nam prostore. Ukradli so nam pravico, da povpraševanje pretopimo v dostojno preživetje. Država nam je odvzela pravico do svobodnega postavljanja cene za avtorska dela. Država se je prikrajšala tudi za dohodke od davkov, ki bi jih pobrala glasbeni industriji, če bi ta obstajala. Upam pa, da se bo kdaj kak vladar spet bahal s svojo produkcijo pred sosednjimi vladarji (kot to še vedno počne angleška kralnjica). To bi bilo učinkoviteje, kot trenutni: »Mnenja v komisiji so bila različna in potrebno je bilo sprejeti nek kompromis. To ni bila moja osebna odločitev …«

Kdaj je prav, da drobtinice pokljuvamo kot kure in kdaj lahko kot ljudje rečemo: »NE, HVALA!«?

bojan



Comments are closed.