Fenomen Marezijazz-a: festival kot izlet na morje

Avtor: Dano Ličen – ustvarjalec

Spomnim se, da sem tam spoznal svoje prvo dekle.

V resnici je nisem. Spoznal. Vendar bi jo zlahka. Ker je okolje tako romantično.

Veter ravno prav pihlja, da mrazi ravno dovolj, da se lahko stisneš in poslušaš glasbo. 15 glasbenih skupin v dveh dneh, približno 300 nastopajočih, midva pa si vsake toliko prišepneva nekaj čedalje bolj intimnega.

Če vas je strah, da se bo opis obrnil in pokazal svojo bodico, bodite v miru.

Marezige so dolga obcestna vas, ki leži na slemenu hriba 283 metrov nad morsko gladino. Od Kopra so oddaljene dobrih devet kilometrov. Stare kamnite hiše so grajene iz sivega peščenjaka, strehe krite s slamo ali s tankimi ploščami – škrlicami.

Tam deluje marežgansko mladinsko društvo. Kraj njihovega delovanja se izpeva vse do morja, skupaj z vetrom, da lahko pobožaš Trst.

Leta 2008 je na njihovo pobudo nastala Zveza big bandov Slovenije. Nekaj je šlo narobe in ne deluje ravno pravilno. Zveza nima spletne strani. Njen predsednik je pogosto citiran.

15. maja 1921 se je v Marezigah vzplamtel prvi upor proti fašizmu. V spomin na ta dogodek Mestna občina Koper praznuje svoj praznik, osnovna šola pa nosi ime po voditelju upora Ivanu Babiču – Jargu.

Nastopajoči v skladu s tradicijo dobi bon za golaž in pijačo. Tujci so nad tem neverjetno navdušeni.

Participacija na festivalu je zastonj, prevozne stroške si krijejo nastopajoči sami. 300 glasbenikov v dveh dneh. Na odru. In še malo morje klincev v okviru seminarja Zgrabi zvok, kjer se lahko precej dobrih profesorjev za subvencionirano ceno vsaj dotakneš.

Za nastopajoče je cena še nižja. Ker je tako nizka, se poraja vprašanje, zakaj ni pravzaprav zastonj.

Pogosto se zgodi, da poparčkane obiskovalce in nastopajoče vidiš, kako se po končanem ”delu” odpravljajo v bližnjo stavbo, kjer je nastanjena vsako leto večja marežganska armaflex vojska.

Jutranji prizor nosi žgoče sonce in vprašanje, kdaj se maršira proti morju. Vsega devet kilometrov.

Kot da bi bili v otroškem poletnem kampu, kjer te ob vrnitvi s plaže pričaka vonj pečenih sardel in nasmeh vzgojiteljice, ki je skoraj vedno dekle s pegicami in vonjem po borovcih.

Prijava na Marezijazz izgleda tako:
– bandu povem, da gremo na počitnice,
– vprašajo me, če jim krijemo potne stroške.

Ob odgovoru se razlezejo nasmeški.

Marežgansko mladinsko društvo je zadelo vse, kar je za zadeti treba. Nastopajoči ne zahtevajo honorarja. Poleg tega lahko vsako leto znova vidiš njihovo vrnitev. Na tem je nekaj posebnega.

foto: Tjaša Janovljak