logo

Bas in glas: Časovni (u)stroj

Avtor: Nina Novak

GlasInBas

Celinka, 2014

Dvojec Bas in Glas predstavlja spoj liričnih besedil Nejca Sajovica in glasbe Jaše Hedžeta ter v ospredje svojega ustvarjanja postavlja iskrenost in spontanost. Nejc s pomočjo raperske in gledališke govorice osvetljuje probleme, ki nas tarejo dandanes, ter nas prebuja iz otopelosti, medtem ko Jašina glasba pozornost in rutino s svojimi ponavljajočimi se parti le še poudarja. Poslušalec je tako podobno kot tudi v vsakdanjem življenju razpet med vdajo v od njega neodvisen potek dogodkov in aktivnostjo, ki bi ga pripeljale do sprememb. Nenavaden minimalistično obarvan spoj glasu in bas kitare se z minimalno pomočjo efektov druge vrste medsebojno nenehoma bori za odcepitev, a hkrati skuša vzpostaviti odnos soodvisnosti.

Rap je zvrst, ki od širšega poslušalstva doslej v Sloveniji ni pritegnil prav dosti pozornosti in temu se ne gre čuditi. Razloge za to gre iskati tudi v zgledovanju tovrstnih ustvarjalcev pri ameriških kolegih, ki imajo z našim okoljem skupnega kaj malo, če sploh kaj. Če že ne sodi v nek temačen prehod najnevarnejše mestne četrti, se blešči od zvezdništva in zneskov, ki so navadnemu človeku povsem nedosegljivi. Dosti drugače na sosednjem Hrvaškem ni, je pa leta 2001 glasbeno pred/zakulisje s svojim prvencem Svaki pas ima svoj dan dodobra pretresel El Bahattee, ki se je na razočaranje mnogih s svojo drugo ploščo Amen umaknil iz glasbenega življenja. A glasba sama ostaja. S politično obarvanimi besedili, ki jih je pripel na celo s klasično glasbo obarvane akustične temelje, je ta zvrst na Hrvaškem postala živa. Sprejemljiva povsem drugače, kot bi to bila z drugimi akterji te zvrsti. Časovni (u)stroj me je spomnil prav na kultno ploščo Svaki pas ima svoj dan. Zaradi globine, ki nam jo Nejc in Jaša ponujata na način, da upam verjeti, da bo rap končno dobil svoj prostor tudi pri nas.

Spominja nanjo z ostrimi besedami in skrbno izbrano glasbeno spremljavo, ki besede le še poudarja, a jih nikakor ne napravi hitoidne. Celo nasprotno, a to nikakor ne pomeni, da ne prodrejo do zavesti in srca poslušalcev. Buta, seka, poka, muva … s psihedeličnostjo izkazuje izgubljenost v tem paranoičnem svetu, Alkoholikova pesem odpira problematiko naše družbe, ki nas vodi v pogubo, a nihče ne naredi koraka, ki bi pretrgal vez s splošno sprejemljivimi razvadami. Most na drugo stran je nekoliko bolj duhovno obarvana, medtem ko Okej, okej, okej, okej spet odpira povsem druga vprašanja. Kljub raznolikim vpogledom v absurdnosti življenja, ki jih živimo, je celotna plošča vezana na čas. Na tehten premislek o njemu ter načinu, na katerega preživimo svoj kratek tostranski čas. S Prologom in Epilogom se krog zaključi in čeprav na začetku nakazuje, da »… od takrat naprej sem jaz drugačen … od takrat naprej si ti drugačen …«, je končni sklep, da so danes »… drugačni časi. Samo ljudje, ljudje smo vedno isti!« Odločitev o tem, kam s sabo in svojim časom, svojimi talenti in željami, je torej prepuščena poslušalcu samemu. Opozarja in osvetljuje, a ne vrši pritiska, marveč pušča svobodo. Kar je, tako kot celotna plošča, več kot okej.



Comments are closed.