Glasbene biografije in zakaj jih pogrešamo

Avtor: Matej Krajnc – pesnik, pisatelj, kantavtor, prevajalec in svobodni publicist

Če si vzamemo čas in začnemo brskati po tujih spletnih knjigarnah, denimo po Amazonu, kaj hitro zasledimo tudi razdelek biografij. Najdemo jih vseh vrst, precejšen delež pa zavzemajo tudi biografije teh ali onih glasbenikov različnih zvrsti; bolj poglobljene, manj poglobljene, avtorizirane in neavtorizirane, takšne ali drugačne, pomembno pa je, da so in da jih znanja ter védenja željni bralec lahko tudi dejansko dobi v roke.

Pri nas tudi na tem področju precej capljamo za svetovnim trgom. No ja, capljamo … biografije seveda so, vendar je malo takih, ki bi jih lahko imeli za referenčne. Govorim seveda o avtorskih, ne o prevedenih. Poglejmo nekaj primerov: o slovenskih glasbenikih obstaja peščica knjig različnih kakovosti; med bolj kakovostne gotovo sodi tista o pop-rock zasedbi MI2, med manj pa tiste o Janu Plestenjaku, Damjanu Murku in Frediju Milerju. Imamo tudi strokovno monografijo o glasbi Ota Pestnerja, spisana je zanimiva knjiga o zgodovini eksperimentalne celjske rock zasedbe Veronique, med avtobiografijami pa je zadnja leta bržčas najbolj odmevala tista, ki jo je napisala Alenka Pinterič. Vendar gre v večini primerov zgolj bodisi za zgodbo o bendu bodisi za populistično rumenotrosje, pogrešamo pa strokovne referenčne uvide v opuse posameznikov ali zasedb. Pinteričeva se osredotoča na resničme anekdote o ekscesih, Milerjeva knjiga pripoveduje večinoma o njegovem boju za preživetje, ki ga je plemenitila glasba, zgodba o MI2 pa je tudi in zlasti zgodba, zgodovina benda, ki sicer omenja vplive, a analiza in referenčni vpogledi niso na prvem mestu. Seveda, gre za knjige, ki so namenjene kar se da širokemu delu bralstva, medtem ko redkokdo pomisli na ožji spekter bralcev, ki jih zanimajo strokovni vpogledi. Bo kdo spet rekel: naš trg je za kaj takega premajhen. Vendar takšno razmišljanje zatre pomen naše strokovne prihodnosti, ko bodo bodoči glasbeni novinarji (kolikor jih bo še ostalo) ali pa strokovnega presežka željni bralci iskali takšno branje zaradi referenc in tudi v namene izobraževanja (kar je ključno), a ga ne bodo našli. Manjka nam večina slovenske glasbenobiografske zgodovine: imamo Ipavce, tudi o Gallusu se kaj najde, imamo Pestnerja, nimamo pa skoraj nič drugega: ne na klasičnem ne na popularnoglasbenem področju. Redke monografije, kot tista o slovenski glasbi 20. stoletja ali o slovenski popevki so monografije, in medtem ko lahko na Amazonu najdete poglobljene življenjepise skoraj vsake svetovne glasbene zvezde, ostaja pri nas ozvezdje skoraj prazno. Manjka ponudba, zato tudi bralcev ni. Čisto enostavno. Dve ali tri žepnice pomladi še ne prinesejo.

Kje torej odkriti lastovke? Uradne izobraževalne ustanove redkokdaj izobražujejo v tej smeri in med akademiki boste pobudnike redko našli. Jih boste, a redko. Večinoma ostane pri pobudah. Vse skupaj se zaradi neobstoječih budžetov zdi precej slepa ulica. Lastovke vzletajo večinoma iz zasebnega entuziazma posameznikov, ki si pridobivajo arhibe za osebno rabo in potem tudi pišejo. V glasbenonovinarskih vrstah jih je še nekaj takih, a zvečine nimajo časa za pisanje poglobljenih biografij. Težava je pri založbah, ki tovrstnih podvigov ne podpirajo rade. Tiste, ki jih, tega ne počnejo dolgoročno. Značilno je tudi, da si posamezni glasbeniki sami naročajo pisce in jih pokrivajo s sponzorskim denarjem. A tudi tega je malo in večinoma rezultira v slabem pisanju.

Vendar pa se je treba vprašati: je strokovna biografija sploh še biografija? Niso mar poglobljeni vpogledi v diskografijo bolj stvar monografij? Kaj potemtakem sploh naj prinaša biografija? Resnično zgolj življenjsko zgodbo? Je torej biografija lahko strokovna?

Glede na vsa zgornja vprašanja in debato bi po daljšem premisleku bilo bržčas res najbolje, ako bi tovrstno pisanje dejansko zares ločili na biografije, ki naj bodo zgodbe o izvajalcih, strokovne monografije pa uvidi, vpogledi in analize. Vendar pa je pri nekaterih glasbenikih oboje tudi neločljivo, poglobljeni uvidi v delo so hkrati tudi življenjska zgodba, tako je denimo pri Pestnerju.

Vendar je zvrstnost resnično zgolj dodatna plat veliko pomembnejše medalje o tem, zakaj pri nas nasploh umanjka resnih glasbenih biografskih knjig. Resnica bo bržčas grenko spoznanje, da kadra, ki bi take zadeve pisal, pri nas dejansko ne vzgajamo ali ne znamo vzgajati. Raje prevajamo ali spišemo kaj na instant, tisto, kar gre v množično konzumacijo in za generacije, ki bi rade prebrale kaj resnejšega, ni uporabno. No ja, razen če je tudi na tem področju tako, da so rumeni uvidi v škandale hkrati tudi življenjska zgodba …