Nove izdaje Ustvarjalnega polja Celinka.si

Festival sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi se nevzdržno približuje. Letos bo potekal med 2. in 6. junijem na Letnem vrtu Hostla Celica v Ljubljani in tekom celotnega junija v več kot desetih krajih po vsej Sloveniji. Ob tej priložnosti bo pri so-organizatorju festivala, pri Ustvarjalnem polju Celinka.si izšlo kar 11 novih izdaj, med katerimi bodo mnoge premierno predstavljene prav na odru festivala Godibodi. Ušesa nam bodo odpirali naslednji izvajalci, katerih albumi bodo luč ugledali 20. maja:

Aleš Hadalin: Ta tobak je sladka travca

Aleš Hadalin, eden najizvirnejših raziskovalcev človeškega glasu in petja, se po pestri glasbeni karieri tako na področju zborovske kot jazzovske, gledališke, filmske in blues glasbe v vse večji meri posveča slovenski ljudski glasbeni zapuščini. Z brskanjem po zakladnici ljudskega izročila prihaja do zanimivih spoznanj, ki jih bo tokrat združil že tretjič na svojem novem albumu Veseli čas prihaja.

Gre za izbor skladb iz zakladnice slovenske ljudske dediščine, ki jih interpretira v svojem prepoznavnem slogu. Četudi gre za povsem vokalen album, na katerem ima pomembno vlogo tudi tišina, uporabljena kot del zvočne kulise, se mu v dveh skladbah pridruži še Petra Trobec na harmoniki. Poleg naslovne skladbe, se bosta na albumu znašli tudi skladbi Bog je ustvaru zemljo, nebo in Sem fantič mlad iz Šiške. Aleš Hadalin svoj novi izdelek Veseli čas prihaja opisuje kot logično »nadaljevanje prejšnjih dveh albumov, s tem da novi album Veseli čas prihaja zaključuje trilogijo slovenske ljudske glasbe. Vendar bo ta precej bolj hudomušen kot prejšnja dva,« namiguje in še pove, da bo na albumu »nekje štirinajst ali petnajst skladb.«

Bort Ross: Sančo Pansa

Izjemno ploden avtor Bort Ross se je po več žanrsko raznolikih projektih, med katere lahko prištejemo tudi delovanje v skupini K.U.T. Gas, in pisanju za druge izvajalce, naposled odločil posvetiti svoji glasbi. Kajti »čutim, da imam moč, da z glasbo dosežem več, kot pa da se mečem po kolenih. In vesel sem, da albuma nisem izdal že prej, ker nisem bil dovolj zrel. Izdal bi ga namreč le zato, da nekaj naredim, saj prej nisem vedel, zakaj počnem točno to, kar počnem, medtem ko zdaj vem. In vse, kar počnem, me izpolnjuje na več nivojih.« Po skoraj desetletju trajajočem ustvarjanju nas bo letošnjo pomlad torej končno razveselil z avtorskim prvencem Sančo Pansa.

Žametni vokal, ki ga spremljajo pestri aranžmaji, nadgradi z močnim avtorskim izrazom in besedili, v ozadju katerih se skrivajo močna sporočila. Četudi mu pop glasba predstavlja najboljše možno izhodišče, ji pogosto primeša mnoge elemente drugih žanrov, zaradi katerih glasba postane še bolj sveža in njegov glasbeni domet precej širši. Prav zato njegov album predstavlja glasbeni izdelek, v katerem lahko ugledamo vse odtenke razpoloženj in jih poistovetimo s sabo, da bi zmogli preteklost pustiti za sabo in oditi naprej.

Diatonic Strings Duo: Ragbag

Violinist Rok Kleva Ivančič ter harmonikar Manuel Šavron sta si nadela ime Diatonic strings duo, ki je v preteklih letih na mnogih festivalih, katerih sta se udeležila ter osvojila zavidljiva prva ali druga mesta, postal že pravi sinonim za etno-jazzovsko glasbo in glasbo sveta. Gre za nenavadno kombinacijo glasbil, kot sta violina in diatonična harmonika, ki ju danes nismo vajeni slišati skupaj, a jo vendar ohranjata tudi na albumu Ragbag.

Manuel Šavron, diplomirani saksofonist, izhaja iz ljudskih melodij in jih skozi študij diatonične harmonike na Dunaju nadgrajuje z jazzovsko ter etno glasbo, medtem ko se Rok Kleva Ivančić, sicer član istrske zasedbe Vruja in akademski slikar, v zadnjem času posveča predvsem vizualnim projektom. Kot se skriva že v samem naslovu albuma Ragbag dveh glasbenikov z različnimi ozadji, ta prinaša skupek glasbeno raznolikih skladb, položenih v isto vrečo. Album je tako poln različnih zvrsti in melodij, od etna do jazza, folka in glasb sveta, a na njem zaslišimo tudi istrsko lestvico in bretonske plese. Tako album Ragbag kot oba glasbenika zato razbijajo stereotipe, ki se skozi narodno-zabavno glasbo vežejo na diatonično harmoniko in raziskujejo možnosti zvočnih kombinacij violine ter diatonične harmonike.

Divje jezero: Mestni vrvež

Petorica glasbenikov, ki ustvarja in preigrava avtorsko instrumentalno glasbo že vse od leta 2007, čeprav se je zasedba z leti več kot razširila, je globoko vpeta v različne glasbene stile. A jih ti nikdar ne omejujejo, še manj obremenjujejo, zato je Divje jezero najbolje opisati kar z naslovom albuma – Mestni vrvež. Ali z drugimi besedami: raznolikost glasbenega izkustva, ki oddaljuje od vsakdanjika in vabi k doživljanju trenutka, za kar je potreben čas. Čas, ki si ga vendar odmerjamo sami in je naš dober prijatelj, če ga le izkoriščamo pozitivno in ustvarjalno. Prav zato tudi glasba, ki jo ustvarja zasedba Divje jezero zahteva čas, da bi vsakič znova v nas obudila ali prebudila druge odtenke razpoloženja in čustvovanja.

Janez Dovč: Akorde-on

Priznani harmonikar in skladatelj Janez Dovč se je v zadnjih dveh letih predstavil s projektoma Pomladne sanje z Brino Vogelnik in Baraka s triom Dovč & Krmac & Mureškič. Tokrat se predstavlja s solističnim albumom Akorde-on, posnetim kot (vmesni) rezultat raziskovanja.

Akordeon je izraz, ki se zadnje čase vse bolj uveljavlja za koncertno harmoniko, medtem ko v angleščini delitev besede v samem naslovu namiguje na prižgan, vklopljen, priključen instrument, povezan z elektronskimi, sproduciranimi elementi albuma. »Gre za raziskovanje, kako lahko harmonika, najsibo uglašena ali v kontrapunktu z elektroniko, še bolj harmonizira,« pove Janez Dovč, ki je vse instrumentalne zvoke zaigral le na harmoniko, od običajnega igranja, melodije, basovskih linij, akordov, registrov, dinamike in artikulacije, pa vse do ritmičnih podlag, ki so nastale z igranjem na meh, ohišje ali registre.

Z raziskovanjem sodobnih orodij in pristopov, ki jih nudi današnja tehnologija, je pričel pred približno petimi leti, pri čemer je v središče raziskovanja postavil »računalnik, programsko opremo in specializirane zvočne efekte.«

Nika Vistoropski in Sašo Vollmaier: Ljuba

Novinarka, publicistka in pesnica Nika Vistoropski je imela tekom svoje novinarske kariere možnost srečati mnoge močne osebnosti današnjega časa. Vsaka slišana zgodba je na njej pustila pečat, najsi se je dotikala njenega življenja ali ne. Zgodbe so bile krute, žalostne, strašne, vesele, srečne, srčne … in predvsem so ostajale v njej. Zato je nastopil čas, ko je svoje besedno izražanje pričela povezovati z glasbo in ga interpretirati s samosvojim vokalnim izrazom, kajti »srčika vsega je pripovedovanje zgodb in vzdušje, ki je bistveno. Besedila imajo močno sporočilnost, zato so potrebni suspenzi.«

Ubesedene socialno-politične zgodbe, ki so navkljub grozečnosti vendar vedno iskrene in preprosto življenjske, je združila z decentno klavirsko spremljavo vsestranskega glasbenika Saša Vollmaierja. Ta se sprašuje, ali je »lahko tudi melodija tako kompleksna kot besedilo. Ali pa lahko vse poveš v enem samem tonu. Izziv je, kako nekaj povedati z melodijo.« Osredotoča se na človeški glas in njegove zmožnosti, a četudi s svojo klavirsko igro zapolni vse vrzeli, ohranja dovolj prostora, da beseda ostaja v ospredju. Pripovedi v šansonjerskem vzdušju sta zabeležila na albumu Ljuba.

Nula Kelvina in Aleksandra Ilijevski: Levak na luni

Po dveh albumih in mnogih koncertih, v katere so vključevali elemente teatra, skupina Nula Kelvina končno vstopa tudi v gledališke vode. Ob tej priložnosti so svoje vrste celo nekoliko razširili in jih še dodatno polepšali, saj se jim je pridružila Aleksandra Ilijevski. Glasba iz gledališko-glasbene predstave in z albuma Levak na luni je omnibus uprizorjenih pripetljajev med dvema ljubimcema, ki tematizira vse faze ljubezenskega odnosa. Aleksandra Ilijevski pove, da ne gre »za časovno ali prostorsko pogojenost, temveč rdečo nit predstavlja tipologija žensk in moških ter njihovih odzivov na različne situacije.«

Tudi tokrat se bodo na albumu znašli glasbeni dvojčki, ki razkrivajo različna stališča, čustvene odtenke ali sama miselna izhodišča. Marko Boh trdi, da »svet postaja resničnostni šov. Teater je seveda posnetek življenja, ker sicer ne bi imeli od kje črpati. A se nekateri pač počutijo na odru kot doma in drugi se počutijo doma kot na odru.«

Poslušalci in gledalci se bodo torej imeli možnost sprehajati po svetu nikoli pozabljenih ljubimcev in ljubezni na prvi pogled, Romeov in Julij ter Mick in Štefanov.

Patetico: Vse je v redu z mojo dušo

Patetico se vrača kot vulkan, ki je nekaj časa spal in v sebi koval novo zvezdo, da jo potem z novim ognjemetom ustoliči na nebo. Poljub vrvenja letošnje pomladi ga je znova obudil in spoznanje, da ima spet veliko povedati, ga je spodbudilo. Še posebno, ker se zasedba tokrat giba v izključno avtorskih melodijah. V glasbenem smislu bo znova ubrala pot med popevkarskim jazzom in šansonjerskim popom, vendar v nekoliko zrelejši različici. Skladbe tako postanejo odraz sveta, ki ga živimo in hkrati tistega notranjega, intimnega, ki ga čutimo vsak na svoj oseben način.

Odlične glasbene podlage in vrhunske glasbene izpovedi, takorekoč že himne ljubezni ali prispodobe za srečo, se ob pronicljivem izpovednem vokalu na melanholična, a hkrati razposajena besedila, tudi na albumu Vse je v redu z mojo dušo pogosto spogledujejo s čisto poezijo. Ker zasedba sledi tezi, da je patetičnost pozitivna lastnost, je kultura patetike kultura zdrave, svetle in poživljajoče melanholije. In prav z njo Patetico že od nekdaj razsvetljuje tiste sence, ki jih sonce ne doseže …

Samo Budna: Za nazaj in za naprej

Mnogi ga poznajo kot violinista Beltinške bande, vodjo zasedbe Posodi mi jürja in spremljevalnega glasbenika Vlada Kreslina, medtem ko je manj znano, da je Samo Budna avtor številnih uspešnic, ki odmevajo z radijskih postaj. Z nekaterimi se je predstavil tudi na festivalih, kot je Slovenska popevka, a prav vse odlikujejo spevne in melodične melodije, ki se občinstvu zlahka usedejo v srce.

»Presenečen sem, da precej radijskih postaj vrti mojo glasbo in to dejansko radijskih postaj, ki jih cenim. Zato se moja glasba kar sliši. Še vedno vrtijo tudi pesmi zasedbe Posodi mi jürja, ki so stare 15 ali več let. A je danes zelo veliko nove glasbe, ki se snema in izdaja vsak dan, zato ljudje niti ne morejo več točno dojeti, zakaj gre,« meni Samo, avtor uspešnic Kje si?, Dnevu se slabo piše in mnogih drugih. Leta 2009 je občinstvo razveselil s samostojnim prvencem Manj je več, medtem ko bo letos predstavil dolgopričakovani album Za nazaj in za naprej, na katerem se bodo znašle tudi mnoge pesmi, ki so v preteklih letih že našle pot do poslušalstva.

Sandra in Adam Klemm: Nostalgija

Sandra Klemm, ki je doslej delovala pod imenom Sendi, in Adam Klemm, sicer član Big Banda RTV Slovenije, sta se tokrat odločila za skupno glasbeno popotovanje po sevdalinkah, starogradskih in madžarskih ljudskih skladbah ter ga zaokrožila z dvojnim etno-jazzovskim albumom Nostalgija. Medtem ko Sandrin del razbije avtorska skladba Nostalgija, Adamov instrumentalni del bogatita dve skladbi češkega cimbalista Jure Wajda in ena lastna. Le v skladbi Kimegyek a rétre Katalin Hardi Klemm poje v avtentičnem arhaičnem načinu in na ta način še bolj hrepeneče zaključi popotovanje po glasbi, ki je spremljala odraščanje Sandre in Adama.

»Zamisel o projektu je nastala ob druženju s prijatelji glasbeniki, ko smo igrali skladbe iz naše zgodnje mladosti, in se dokončno oblikovala pred dvema letoma, ko smo nastopili na Jazz festivalu v Reki,« pove Sandra. Adam jo dopolni s svojo zgodbo. »Odraščal sem znotraj madžarske družine v Novem Sadu, v Vojvodini, zato sem izbral skladbe, ki jih poslušam že vse življenje in s katerimi me vežejo globoka čustva, kajti z ameriškimi jazzovskimi standardi, ki jih pogosto izvajam, se preprosto ne morem čustveno povezati.« Prav od tod ime albuma Nostalgija, ki z eno samo besedo zaobjame vsa občutja, katera tako Sandra kot Adam gojita do izbranih pesmi, vpetih v zvok etna in jazza.

Smaal Tokk: Unotisto

Dolgo pričakovani prvenec Smaal Tokka bo končno ugledal temne prostore prodajaln s ploščami. Po petih letih občasnega izdajanja svojih ultra uspešnih in priljubljenih gengsta megahitov se je končno vdal prigovarjanjem in popustil pritiskom družbe, ki je od njega zahtevala, naj vendarle izda svoje skladbe v lično izdelanem paketu. Primorski gensta raper, znan tudi po tem, da stvarem reče “bob” je ploščo premeteno poimenoval Unotisto, kar poslušalcem omogoča odprto semantično interpretacijo, obenem pa jih vabi, naj si s svojo najprimernejšo asociacijo ploščo, na kateri so zbrane skladbe nastale v letih med 2010 in 2015, poimenujejo sami tako, kot se jim zdi najprimernejše.

Obiščite spletno stran založbe Celinka.si