GODIBODI 2015: Bort Ross: Z glasbo imam moč

Avtorica: Nina Novak (foto: osebni arhiv)

Pravi, da mu glasba omogoča umik od življenja, kakršnega živi sicer. A ne da ni srečen, prav nasprotno. Življenje, vpeto v naravo, med konji in gozdom, ga izpolnjuje. Verjamem, da mu prav šelest listja tu in tam zapoje pesem srca, zaradi katerega nemudoma vse odvrže in steče v svet glasbe, kjer izlije čustva, s katerimi je pogosto zadržan, vendar mu občutek pravi, da naj samo sledi sebi. Zato počne prav to. Tudi zato, da bi lahko pretrgal vezi, ki ga vlečejo nazaj in pogumno stopil novim izzivom naproti. Ali pač le novemu dnevu.

V začetku novega tisočletja je bil član zasedbe K.U.T. Gas, ki se je formirala leta 1994, ko je skozi slovensko glasbeno sceno zapihal svež veter. »Takrat so bili strašno popularni Soul Fingersi in prav zaradi njih smo imeli veliko koncertov. Koncerta res ni bilo tako težko dobiti. Zdaj je to ena največjih težav, čeprav koncert še kar dobiš, vendar ne tudi (dobrega) honorarja zanj. V resnici je težko dobiti koncert tam, kjer bi si želel igrati,« meni Bort, ki si želi igrati pred občinstvom, ki bi mu znalo predvsem prisluhniti.

Pred sodelovanjem s K.U.T. Gasom, kjer so preigravali uspešnice drugih izvajalcev, je imel dve skupini. Prva je bila usmerjena v rock in se je imenovala Strategi, medtem ko je bila druga S.e.v.e.n in je razpadla zaradi smrti kitarista. »Sodelovanje s K.U.T. Gasi imam za eno lepših obdobij, vendar sem sčasoma želel ustvarjati sam. Poleg tega so mi uspešnice, ki smo jih preigravali, že malce presedle, kajti vsak odraste in gre svojo pot,« se spominja Bort. Kljub temu, da je to uspešno obdobje zaključil, se je znašel v duu, v katerem je »igral, da sem se preživljal, kar je bila prava šola, vendar sem po svoje odšel tudi dve stopnici nazaj, ker sem ves ta terasni zvok dobil vase. Prišel mi je že v podzavest, saj sem skoraj vsak vikend igral tudi po trikrat. Iz tega me je potegnil Žare Pak, ki je bil navdušen nad mojimi pesmimi.« Z njim je naredil tudi tiste prve korake pri snemanju albuma, ki bo po desetih letih ustvarjanja končno izšel letošnjo pomlad.

»Vedno me je zanimala tudi druga stran glasbe, pri čemer mislim predvsem na to, kako narediti samo pesem, kako jo ustvariti, da bo zanimiva, a da boš hkrati pustil v njej velik del sebe.« Osebni pečat, zaradi katerega bi glasba postala prepoznavno njegova, se mu zdi bistveno. »Spoštujem vso glasbo, a prav zaradi terasnih izkušenj vem, da je določena vendar narejena le za služenje denarja,« je kritičen do tega, kar ga je pri opažanju glasbenega sveta morebiti malce tudi razočaralo. Da se je za dokončanje prvenca odločil šele sedaj, je najbrž krivo življenje samo, saj se je »v letih, ko sem ustvarjal, zgodilo zares veliko stvari. Te pesmi sem ves čas dajal na stran in čeprav sem vsak dan živel zanje, sem delal druge stvari, namenjene drugim.« Vendar čuti, da je zdaj prišel čas zanj. Notranji občutek mu narekuje, da mora album dokončati, saj bo le tako lahko krenil naprej.

Ker glasbo, ki jo bo vključil na prvenec Sančo Pansa, izbira in ustvarja že dolga leta, mnoge pesmi pogosto predrugači, kajti »določene aranžmaje, ki so mi bili v nekem obdobju zelo blizu, sem prerastel. Raziskovanje se mi zdi zelo pomembno in ves čas nekaj iščem, čeprav niti sam ne vem, zakaj.« Vendar ne le išče, temveč želi poslušalcem predati del svojih izkušenj, da bi jim ne bilo potrebno stopati po isti poti. A še bolj kot iskanje, poudarja dajanje. »V nekem obdobju sem dojel, da moram pač dati, kar čutim in da je to dovolj, najsibo dolgo minuto ali pet minut. Ni pomembno. V glasbi ne maram nobenih posiljevanj in vsiljevanj,« še pove.

Bort, ki mu je bilo dano kar nekaj priložnosti, da bi se njegov glas zaslišal tudi izven meja Slovenije, se spominja leta 2005, ko je v Bosni nastopil na »nekem evropskem festivalu in osvojil drugo mesto. Zaradi tega me je našel makedonski manager in odšel sem na nekaj tujih festivalov, vendar sem dojel, da gre za tovarno in se umaknil.« Poudari, da je tam srečal le malo »ljudi, ki bi ustvarjali. Gre za najdene pevce in pevke, ki bi radi uspeli in za katerimi stojijo ljudje, ki delajo zanje. Nekateri resnično delajo, drugi le poberejo denar. Nisem tekmovalno nastrojen in ko sem to opazoval, me je minilo.«

Odločil se je posvetiti svoji glasbi, saj ga zanimajo vsi nivoji ustvarjanja, še posebno »produkcija in ta učinek, da pesem ostane. Ne da je samo za en dan poslušanja.« Poslušanje in slišanje sta danes glavni težavi, saj vsak dan znova včerajšnja, poslušalcu vsiljena, uspešnica utone v pozabo. »Na mojem albumu bo tisto, kar imam rad. Za njim stojim in to je najpomembneje,« kar je res, a kljub temu po vseh letih življenja z glasbo še vedno čuti nekakšno »odmaknjenost. Prisoten sem kot nastopajoči, tonski tehnik, poslušalec, snemalec, spoznal sem se z vsemi potmi, vendar sem še vedno zmeden, saj opažam, da je v glasbi edino pravilo, da pravil pravzaprav ni.«

Podobno je zmeden zaradi dogajanja na glasbeni sceni, a kot ljubitelj živali in narave ohranja distanco tudi do načina življenja, kakršno živimo. »Nekaj v ljudeh je umrlo. Tudi če nas nekaj gane, čustva zatremo in jih čez dve minuti pozabimo, ker imamo obveznosti. Na ta način živimo in iz tega skušamo potegniti najboljše, vendar tako ne gre.« Prepričan je, da tako ne bomo dolgo obstali. Prav zato bi rad dobil priložnost, da z glasbo »nekaj povem. In povedal bom na glas, ne glede na posledice. Čutim, da imam moč, da z glasbo dosežem več, kot če se mečem po kolenih,« trdi Bort in hkrati čuti veselje, ker ni albuma »izdal že prej, saj nisem bil dovolj zrel. Izdal bi ga le zato, da nekaj naredim, saj prej nisem vedel, zakaj počnem točno to, kar počnem, medtem ko zdaj vem. In vse, kar počnem, me izpolnjuje na več nivojih. S tem, kar počnem, je treba nekaj povedati,« še doda. Povedal bo z glasbo, seveda.