Natriletno kolobarjenje s praho: Natriletno kolobarjenje s praho

Avtorica: Nina Novak

Celinka, 2015

Kot kakšen “zastonjkarski” študentski časopis iz temnih globin hodnikov katere od fakultet izgleda prvenec Natriletno kolobarjenje s praho zasedbe prav takšnega imena. Rdeča pola papirja, potiskana z belimi “slogani”, ki spodbujajo k uporu in revoluciji, ter kanček modre. Za vzorec. Avtor in režiser Jure Novak, tokrat v vlogi avtorja besedil in vokalista, je ob izidu svoje druge pesniške zbirke k sodelovanju povabil še vsestranskega vokalista in multiinstrumentalista Uroša Buha, ki je poprijel za kitaro in tolkala ter poskrbel za polnejše vokalne linije, medtem ko sta si glasbeno ustvarjanje podelila. Pred dvema letoma sta na edinem kantavtorskem festivalu pri nas, KantFestu, prejela Zlato kanto in letos svoje delovanje zaokrožila z albumom v obsegu le osmih pesmi. Vendar osmih nadvse udarnih pesmi.

Četudi bi pesem Na pavzi pričakovali za konec, ta predstavlja nekakšen uvod, ki poslušalca nemudoma prisili k temu, da Juretu in Urošu pozorno prisluhne in se vpraša, kaj vendar hočeta. Že v tem momentu postane povsem jasno, da gre za album, ki bo vsebinsko in sporočilno nadvse bogat ter bo klical k akciji in reakciji. K tako močno potrebovanim spremembam sveta, v katerem živimo, a se jim vse prepogostokrat izmikamo s tiščanjem glave v pesek. Ker je tako pač marsikdaj udobneje … Presežna vrednost bivanja z energičnim in spevnim “riffom” vse pravkar našteto le še dodatno okrepi, medtem ko Šef in akt premore intimnost in predstavlja drugi pol istega obraza, vsaj v primerjavi z “revolucijsko” ali celo “prostestno” Čakam organe. Ženske podpira večplastno interpretiranje in ponavljajoči se leitmotiv na kitari, medtem ko Dnevnik nedni, ki mu je dodano žvižganje in skorajda klišejsko jazzovsko prosto vokalno improviziranje ter dialog zveni kot kakšna pripoved, zaradi česar pomislimo celo na zvočno-teatrsko uprizoritev. Pri Natriletnem kolobarjenju s praho pravzaprav nasploh težko govorimo o glasbi, saj gre prej za zvočne ambiente, ki podpirajo besede in le redkokdaj prevzamejo vodstvo. Ali nemara za besede v zvočni podobi. In prav takšne so tudi interpretacije Jureta Novaka, ki le redko poje, a zato večkrat interpretira besedilo, skladno z vsebino.

Ničesar posebnega ni pravzaprav v Natriletnem kolobarjenju s praho, z izjemo tega, da se Jure in Uroš ne izogibata kričanju resnic, ki se glasijo tudi »trideset, trideset, mlad, perspektiven kader.« Baje. Z nekaj akustičnih glasbenih tem in nekaj tistih, ki črpajo iz punkersko-grungerskega ozadja, obogatenih s peščico zvočnih dodatkov, se osem večplastnih pesmi zlije v družbeno angažiranost, izhajajoč iz osebnih doživljanj in občutenj vsakodnevnih situacij. Tudi tistih, opisanih v pesmi Moja ulica, ki jo »danes rušijo«. V tem “zvočnem dnevniku vsakdanjega življenja” gre najti nešteto besednih iger, ki jih je moč razumeti dobesedno ali v prenesenem pomenu in nešteto zvočnih odtenkov, ki se v prvih poslušanjih ušesom poslušalca vse prerado skrijejo. Ne gre upati, da bi jih razumeli v prvo, deseto ali stoto, temveč vse plasti, v katere je ovito glavno sporočilo, slačimo počasi, sloj za slojem. Zagotovo gre za zgodbe posameznika/ov, ujetega/ih v neperspektivnost časa in prostora; pripovedi, niti ne vpete v glasbeni album, temveč zvočno knjigo. »pesmi na pavzi / pišem počasi / od tu naprej / drugič«