GODIBODI 2015: Goran Krmac: In naenkrat se pojavi zvok

Avtorica: Nina Novak (foto: Lorna Lovrečič)

Goran daje vtis izjemno toplega sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjal precej dlje časa, kot si ga načrtoval za intervju. Ne le, da ima izdelano mnenje o vsaki stvari, ki se tako ali drugače dotika kulture, temveč premore tudi obilo znanja. In občutka za tisto, kar mnogim ostaja skrito, saj je zmožen odkrivati inovativnost tudi v najobičajnejših situacijah, ki niso nujno vezane na oder. Prej na doživljanje občutkov, ki jih glasba vzbudi v poslušalcu ali izvajalcu. In prav to je tisto, kar danes pritegne. Pristnost in organskost znotraj potvarjenega sintetičnega časa in sveta.

Kot šolan jazzovski tubist si najbrž precej osamljen primer glasbenika, vendar si se skupaj s pravim pristopom do glasbe uspel uveljaviti ne le v domačem, temveč tudi v mednarodnem prostoru.
Že takrat, ko sem se vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, sem videl, da se tisto, kar želim od šolanja sam v marsičem razlikuje od tistega, kar si želijo drugi. Dejansko sem imel željo po ustvarjanju in pričakoval sem, da bom srečal množico kolegov, s katerimi bomo ustvarjali glasbo. A potem sem videl, da je tega res malo, da je precej več samo lova na papir. Vsak ima svoje ambicije … nekaterim je pomembno imeti papir, da lahko učijo in si s tem zagotovijo preživetje, kar je v redu. Včasih mi je celo žal, da sam nisem razmišljal na ta način.

Nisem vedela, da na ljubljanski akademiji obstaja prav jazzovsko usmerjen študij …
V Ljubljani sem pravzaprav skoraj končal študij, a ko bi moral narediti še nekaj zadnjih izpitov in diplomo, sem raje odšel na Nizozemsko in tam končal jazz. Oboje sem dal skozi, tukaj klasično glasbo, tam jazzovsko, in se seveda tako postopoma oddaljil od klasike. Vendar tega ne dojemam kot nekaj končnega, temveč le kot obdobje. Prepričan sem, da se bo nekoč spet pojavila priložnost, da zaplujem v tisti svet. Če kaj skomponiram, recimo. A naj zaključim tisto misel z začetka … V bistvu je kar nekaj glasbenikov, ki delajo neobičajne stvari, kakršne delam sam. Na primer, mnogi trobilci črpajo v tradiciji trobilskih zasedb iz New Orleansa, ki imajo zelo močno tradicijo, drugi črpajo iz jazzovske ali folk glasbe. Pred kratkim sem spoznal tudi tubista iz New Yorka, ki s svojim triom igra death metal. Je pa res, da je to svet glasbenikov, ki niso medijsko izpostavljeni, zato jih je veliko več, kot jih slišiš. Kreativnost pač nima meja.

Običajno v zasedbah ohranjaš vlogo basista in se hkrati odločaš za dokaj nenavadne zasedbe. Skušaš inovativnost združiti z glasbo, čeprav se zanjo marsikdaj zdi, da je že vse povedala?
Zagotovo. Ena mojih težav je, da se kot avtor ne počutim dobro v projektih, ki so pod močnim vplivom nekega stila. Ne bi rad posnel albuma, ki bo bluesovski ali countryjevski ali kaj tretjega. Všeč mi je delati že malce radikalno drugače in najti nekaj drugačnega. Vedno pravim, da je to tudi prekletstvo, ker si potem zunaj varnega prostora in dejansko lahko narediš korak kamorkoli. Na ta način dobiš svobodo, ki je že kar strašljiva.

Torej si raziskovalec.
To bo kar prava beseda.

V okviru letošnjega festivala Godibodi se boš predstavil z mednarodnim projektom, ki vključuje tubo, harfo, harmoniko in bobne. V opisu samega projekta si napisal, da kot komponist izhajaš iz grobih skic, ki predstavljajo izhodišče improvizaciji. Kakšen je torej postopek komponiranja?
Izbral sem proces, ki je kompozicijsko sestavljen iz dveh stopenj. Prva so same ideje in tem pustim, da pridejo same od sebe, saj se mi potem zdi, da so rezultat nekega procesa v podzavesti in vsega, kar je okoli mene. V določeni fazi se vse kanalizira skozi moje misli in pride trenutek, ko slišim zelo preprosto glasbeno idejo. Običajno gre za jasno misel, skozi katero se mi v glavi pojavi zvok. Zapisati ga je zelo težko in če bi kdaj izumili stroj, ki bi lahko posnel, kar slišimo v glavi, bi bilo res krasno. To je prva stopnja, tekom katere zbiram ideje in ko jih imam določeno število, je na vrsti druga. Takrat daš idejo na mizo in pojavi se obrt, ko razdelaš zamisli in jih skušaš povezati v koncept. Je tako, kot da bi na plaži nabiral različne školjke in iz njih začel delati ogrlice. Kombiniraš tiste, ki gredo skupaj. Iz izkušenj in učiteljev, ki sem jih imel – od šolskih do tistih ljudi, s katerimi se učiš skozi igranje in sodelovanje, kajti uči te lahko kdorkoli in ko to enkrat spoznaš, se odpre nešteto možnosti –, sem spoznal, da lahko narediš nekakšno osnovo improvizaciji, ki to dejansko spodbuja. Je inspirativna. Določene skladbe so prav takšne, nemudoma zaslišiš ideje, medtem ko jih druge že v začetku zatrejo. Ko delaš, ne smeš zapreti poti kreativnosti.

—
Zasedba, s katero se bo Goran predstavil na letošnjem festivalu Godibodi zveni nenavadno, vendar je ni izbral, ker bi si nenavadnosti želel, temveč zaradi karakterjev glasbenikov. Janez Dovč (harmonika) je glasbenik, ki nikdar ne okleva, temveč se spusti v vsako situacijo. Ostaja siguren in skrbi, da se glasba giba. Eduardo Raon (harfa) je zelo natančen in ima občutek za tisto, kar v glasbi in zvoku vzbudi pozornost ter pričara čustva. In Kruno Levačić (bobni) je legendaren hrvaški bobnar, ki ogromno raziskuje. Njegovo muziciranje vsakič znova zveni lahkotno, mehko in toplo. Vsak torej prinese natanko tisto, kar je potrebno. Vsi so tudi izjemno samoiniciativni, kar Goranova glasba zahteva, saj jo, navkljub temu, da je komponist on, soustvarjajo enakopravno.
—

Prej si omenil, da so kompozicije sestavljene iz zelo jasnih misli. Bi svojo glasbo opisal kot abstraktno ali za njo stoji dejansko življenje? Po opisu sodeč bi rekla, da je abstraktna, a kar mi opisuješ, se ne sklada z mojo predstavo.
Zame je vse stvar ravnovesja in pravilne zmesi enega in drugega. Dobro je najti vmesno pot. Ne bi rad delal zelo abstraktne glasbe, ker ne želim izgubiti pozornosti poslušalca, zato bi rad ustvaril nekaj, kar je mogoče dovolj jasno izraziti in kar abstraktnost uporablja bolj kot začimbo. Vsako skladbo lahko zaigraš na preprost način, ki je pravilno šolski in mu nihče ne more oporekati, a obstaja tudi način, na katerega zaigraš povsem enake note, vendar ima posebno življenje. Vedno mora biti še nekaj zraven. Ne zanima me izvajanje glasbe, ki je namenjena le največjim poznavalcem in glasbenikom. Takrat nastopajo drug za drugega, kajti samo glasbeniki imajo dovolj volje, da preposlušajo takšno glasbo. So tudi takšni elementi, a več je tistih, ki so namenjeni samo publiki. Tej se ni potrebno tako poglobiti, saj pričakuje le čustvo.

Pravzaprav me sploh ne bi presenetilo, če bi celoten koncert temeljil na eni skladbi ali da bi skladbe preprosto prehajale ena v drugo.
To je možno in bom pravkar povedano upošteval kot idejo, nasvet ali željo. Take stvari so mi všeč, ker rad ustvarjam atmosfero in jo držim dlje časa. Všeč mi je, kadar je glasba meditativna, saj na koncertu zelo rad – vsaj tam, kjer se sedi – zaprem oči in kasneje kot je aplavz, ljubše mi je. Takrat glasbene informacije ne prihajajo skozi analitični um, temveč ga zaobidejo in rezultat je povsem drugačen.

Ker si ravno omenil meditativni vidik glasbe … Zdi se mi, da improvizacijo vključuješ tudi zato, ker ti omogoča biti prisoten v tem trenutku in da šele preko nje zares začutiš vsak ton, ki ga zaigraš bodisi ti bodisi drugi sodelujoči. S tem najbrž želiš zaobiti tudi rutino, ki bi se sicer sčasoma prikradla v izvajanje.
Improvizacija je dejansko zelo dobra varovalka proti rutini in je morda kdaj prisotna zato, da te prisili biti v trenutku. Kajti vaja improvizacije je vaja fokusa in resnično služi temu, da budno spremljaš, kaj se dogaja na koncertu. Vsak koncert se da odigrati nezbrano, lahko pa se vživiš in dodaš improvizacijo tudi v tisto, kar ni povezano z notami, saj se improvizacija skriva še marsikje drugje. To sem spoznal, ko sem se vrnil z Nizozemske in začel igrati pri nekoliko bolj pop usmerjenih projektih, kot so Magnifico, Rudi Bučar ali Zoran Predin, kjer je malo solističnih vložkov, vendar obstaja improvizacija v smislu iskanja atmosfere posamezne skladbe ali povezave s publiko, ki jo moraš obdržati. Tu pridemo že v sfero, za katero nimam besed, s katerimi bi znal to opisati.