Kultura potrebuje iznajdljivost

Avtor: Nara Petrovič – ljubitelj življenja

Vprašajte človeka na ulici, kaj je tradicija. Morda bo odvrnil, da je to nekakšna ustaljenost, utečenost, uveljavljenost, nekakšno izročilo. Redko kdo bo pomislil na izvirnost, iznajdljivost, prilagodljivost in inovativnost, čeprav so prav to ključni elementi vsake tradicije, vsake kulture, ki zagotavljajo preživetje ljudi in ohranjanje bivalnega okolja. To je neskončno pomembnejše kot materni jezik, narodne noše, glasbila, pesmi in kuharski recepti.

Kultura, ki živi, je vedno vez med starim in novim. Obenem skrbi, da ni ogroženo preživetje skupnosti in njenega okolja. Zato so del žive tradicije samozaščitni mehanizmi, ki preprečujejo zlorabo inovacij in varujejo vse, kar je ključno za samopreživetje te kulture. Preživijo pa le tisti, ki se znajo zabavati in smejati in se nikoli ne ustaviti v razvoju.

Kultura se mora nenehno spreminjati! Ni je mogoče varovati kot eksponat v muzeju. Ohranjamo jo lahko izključno tako, da jo živimo. Če jo živimo, se organsko razvija v skladu z duhom časa. Tako postane družba trdoživa, skupnost pa odporna na škodljive zunanje vplive.

Ljudje iz dolgoživih kultur z okoljem vzpostavijo ravnovesje, ki jim omogoča zadovoljitev potreb, ne da bi ob tem uničili naravne vire. Resnična tradicija ostaja živa, ker se nenehno spreminja in prilagaja spremenljivim naravnim in družbenim razmeram. Živa tradicija je zato temelj obstoja, odpornosti, celo trdoživosti narodov.

Kultura, ki se od tradicije odmakne, se neha zavedati same sebe, izgubi čut za življenje, postavlja neizprosne birokratske zahteve pred potrebe in hrepenenja ljudi. Kadarkoli so zakrknjeni vladarji ali drugi veljaki začeli dušiti inovativnost tradicije in jo stiskati v ideološke, politične, gospodarske in druge podobne kalupe, so ogrozili obstoj človeških skupnosti in ekosistemov – botrovali so puščavam, naravnim nesrečam ter materialni in duhovni revščini.

Povprečen pripadnik sodobne civilizacije se ne zaveda, da je celo v kompleksnem mestnem okolju še vedno odvisen od naravnih snovi in energije. Zato ne čuti lastnih potreb in jih ne zna zadovoljiti v goli naravi. Kdo še zna sam, s primitivnim orodjem postaviti hiško, stkati platno, si sešiti obleko, narediti glasbila, priskrbeti in pridelati hrano? Kdo zna gojiti kulturo brez kompleksnih tehnoloških orodij?

Taka znanja niso pomembna v smislu folklore, temveč kot temelj preživetja ožjih in širših skupnosti ter celo kot temelj zadovoljstva. Če se zavedam omejitev okolja, se zavedam tudi lastnih potreb. V majhnih stvareh uživam zelo intenzivno, zato me zadovoljijo in ne padem v past pogoltnega še, še in še, ki me dolgoročno pusti praznega.

V odročnih predelih drugih celin so se še ohranila tradicionalna znanja, v Evropi pa jih je povozil unitarističen sistem, ki tradicije ne razume in ne podpira. Pravzaprav jo celo prepoveduje. S tem deluje samouničevalno, saj od “surove” tradicionalne inovativnosti ni odvisen nič manj kot od surovih naravnih virov.

Veliko poslušamo o pregrehah uničevanja narave in energetske potratnosti, a nihče ne omenja uničevanja iznajdljivosti posameznikov in skupnosti, ki ima še veliko hujše posledice. Iznajdljivi, inovativni ljudje, ki so uglašeni z naravnim okoljem, so predstavniki lokalne kulture veliko bolj kot polikani politiki, urbani umetniki, bolj kot traktorizirani kmetje in globalizirani gospodarstveniki.

Obujanje žive tradicije je pomembnejše, kot si upamo priznati. Zato nujno potrebujemo “domorodce”, ki bodo skrbeli za ohranjanje prizemljenih znanj o človeku tega prostora in o njegovem bivalnem okolju.

Potrebujemo oaze tradicionalne tehnologije, kjer se vse razvija brezplačno, brez patentov in v živem naravnem okolju. Zaradi širine delovanja, razpredenosti, praktične inovativnosti in vpetosti v prostor so take oaze ključne pri zagotavljanju rešitev za vse svetovne težave. Prebivalci takih oaz za svoje okolje skrbijo zato, ker so z njim tesno prepleteni, ker so od njega neposredno odvisni in jim je zato sveto.

Največji izziv današnjega časa je, kako iznajdljivost resničnih varuhov tradicije dvigniti na raven države, ne da bi ob tem izgubili fini čut za tradicijo in kulturo kot tako. V zdravi družbi je kultura del prav vsakega vidika življenja, živa tradicija pa je ljudska znanost brez lastnika in avtoritete, brez katere vitalna skupnost zakrkne in zamre.

Kot je zapisal nuklearni fizik Winin Pereira: »Revitaliziranje ljudskih znanosti lahko milijonom povrne ustvarjalnost in moč, ki jim je bila odvzeta. To je verjetno edini način, da spet vzpostavimo trajnostno družbo.«