logo

GODIBODI 2015: Samo Budna: Da bi vsaj ostalo, kot je

Avtorica: Nina Novak (foto: Simon Koležnik)

Samo Budna je eden tistih glasbenikov, čigar glasba prijetno zavibrira z radijskih valov in vam vzbudi pozornost, vendar se najbrž ne boste vprašali, za koga gre. Preskromen je, da bi vzbujal pozornost še s čim, kot z glasbo samo. Ta ostaja medij, s katerim povezuje lasten notranji svet, za katerega se zdi, da premore neizkrivljenost, s svetom, ki ga obdaja. In ta se vse bolj lomi na kose, ki jih bo težko ponovno zlepiti skupaj. Vendar glasba ostaja. Za naprej in za nazaj.

samo_budna_simon_koleznik

Kako gledaš na pogoste polemike, da mediji večinoma bolj podpirajo tuje kot slovenske glasbenike? Kajti tebe imajo uredniki radi in najbrž ti to kot avtorju pomeni kar veliko priznanje.
Nekako nisem napadalen, kar se teh stvari tiče. Ne pošiljam ves čas glasbo na radijske postaje, temveč le takrat ko izdam singel ali album in vsekakor ne težačim glasbenim urednikom. Tistim, ki so še ostali. Presenečen sem, da precej radijskih postaj vrti mojo glasbo in to dejansko radijskih postaj, ki jih cenim. Zato se moja glasba kar sliši. Še vedno vrtijo tudi pesmi zasedbe Posodi mi jürja, ki so stare 15 ali več let. A je danes zelo veliko nove glasbe, ki se snema in izdaja vsak dan, zato ljudje niti ne morejo več točno dojeti, zakaj gre.

Danes je centralizacija vseh dogajanj v Ljubljani. Kako je živeti niti ne na obrobju tega območja, temveč v kar precejšnji oddaljenosti?
Težava naših krajev je, vsaj zdi se mi tako, da se posluša povsem druga glasba od te, ki jo ustvarjam sam. Tam večina ljudi posluša dalmatinske klape in hrvaško ter srbsko glasbo.

Zdi se mi, da je tako bolj ali manj povsod …
Če živiš v krajih, kjer se že tako ali tako nič kaj dosti ne dogaja in kjer so veliki večini všeč dalmatinske klape ter vse, kar prihaja iz bivše države, je bivati v Ljubljani vsekakor prednost. Več je ljudi in več možnosti za koncert. Tudi hitreje koga spoznaš. Pri nas dejansko ni kluba ali prostora, kjer bi lahko igrali. Okus ljudi se je v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenil. Lahko imam koncert, vendar bi imel morda v Ljubljani tri ali štiri. Ne vem, karikiram. Če se kaj dogaja, se tu in morda še v kakšnem mestu. Zdi se mi, da bo do neke mere vedno tako. Je pa res, da je tam mir in se lahko odpraviš na pot brez težav, medtem ko smo tu hitro nervozni, saj nismo navajeni prometa. Vendar manjka možnosti za srečevanje podobno mislečih, izmenjavo izkušenj, pogovor. Vsak se pretežno drži zase.

Verjetno tam ni dovolj istomislečih, da bi se med sabo spodbujali in ohranjali ter gojili ustvarjalnost samo.
Tako je … da bi preprosto delali iste stvari, kot jih delam sam. Da bi drug drugega malo učili. Včasih v tistem miru in v prostoru, kjer delaš, postaneš osamljen. Super bi bilo, če bi bile še štiri podobne skupine in bi se lahko družili ter srečevali. Takoj je druga energija.

Na kakšen način bi še bilo mogoče oživiti sceno?
Glasbeniki bi se vsekakor morali med sabo bolj podpirati. Se izboriti za svoje pravice. Vidim, da poskusi so in da se določeni posamezniki trudijo, vendar bi se morali prvenstveno podpirati. Drug drugega bi morali hvaliti. Vedno pravim, da če se mi sami ne bomo podpirali, nas nihče ne bo, saj niti vedeli ne bodo, da smo tam. Opazil sem, da ljudje težko pohvalijo kakšno stvar. Čudni časi so in vsak se boji za svoj kos pogače. A ko te je enkrat strah, je konec z druženjem.

Prej si omenil, da pišeš drugače … se ti zdi, da sta Prekmurje in Prlekija, vsaj kar se Slovenije tiče, nek povsem svoj svet?
Res smo drugačni. Če ne drugega, smo preskromni, kar se pozna. Ali se pač drugi bolje prezentirajo. Če želiš karkoli narediti, se moraš sčasoma osvoboditi strahu. Povsem drugače bi bilo, če bi imeli vsak teden koncert, kamor bi prišlo nekje med 200 in 300 ljudi. Ne napačno razumeti. Imamo nekaj krasnih koncertov letno, in dejansko smo imeli lani koncerte, na katerih nas je poslušalo dva ali tri tisoč ljudi, ki so peli od prve do zadnje pesmi. Vendar se to zgodi premalokrat. In v tem je neka potrditev, ki jo vsake toliko časa potrebuješ. Če je ni, vmes pozabiš in si zato niti ne moreš napihniti samozavesti. Kar je morda celo dobro. Kajti napihnjencev ne prenesem …

Zdi se mi, da iz vaših krajev poleg Vlada Kreslina, s katerim igraš tudi sam, v druge kraje Slovenije seže le še kakšna banda.
Ne morem se spomniti niti ene skupine, ki bi jo lahko poznala tudi ti. Poznaš kakšno skupino s Prekmurja? (tišina) Ne. To je tisto, o čemer govorim. Ne želim biti podcenjevalen, vendar je pri nas precej skupin, ki igrajo komercialno glasbo za zabavo. Poustvarjajo hrvaško glasbo in vse ostalo. To so skupine, ki so kar znane in igrajo vsak vikend. Imamo tudi Dominika Bagolo in skupino Odpisani … Na splošno smo že kot država majhni, potem pa smo mi še tam.

Žal je tako, da glasbenik dobi najmanj, čeprav je prav on razlog, da se prireditev sploh organizira. T.i. zastonjkarstvo je preseglo vse meje.
Seveda, vsi drugi več dobijo. Vsaj pri nas se nekateri obnašajo več. In vse druge morajo plačati, za glasbenika pa ni rečeno. Varnostnika morajo plačati, saj sicer ne morejo imeti prireditve. A tudi brez glasbenikov ni prireditve, samo da nas nihče ne zaščiti. Morali bi imeli sindikat in se izboriti, da glasbenik ne sme dobiti npr. manj kot 100 evrov. Tako pa se zgodi, da glasbeniki delajo vse drugo kot da igrajo ali pa igrajo po petih, šestih skupinah in potem nikjer ni, kot bi bilo treba. Že tako ni koncertov, potem pa ga dobiš in se ne moreš uskladiti z drugimi, da o vajah sploh ne govorim. Romantika je bila, ko smo se s Posodi mi jürja celih 15 let dobivali vsak petek in vsako soboto.

Zagotovo se je oseben odnos odražal tudi v glasbeni uigranosti …
Če hočeš danes karkoli narediti, mora biti tako. Drugače ne gre, saj ne moreš enemu človeku plačati toliko, kot bi si zaslužil, da bi lahko bil le tvoj. Lepo bi bilo, če bi lahko imeli vaje vsak teden. A se dobimo en dan pred koncertom. Bila bi večja uigranost in tudi skladbe bi delali drugače, saj bi jih delali skupaj. Nekaj prineseš na vajo in potem lahko kakšen instrument odpre ventil, ki zdaj včasih ostane zaprt. Tako pač je … 25 let sem že na odru in ne vem, kaj bi sploh lahko drugega delal. Niti me ne zanima.

Predvidevam, da se je v tem času marsikaj spremenilo?
Ogromno. Niso bili slabi časi … imeli smo veliko koncertov in tudi plačevalo se je. Odnos do glasbe in glasbenikov je bil drugačen. Ljudje so bili dosti bolj sproščeni. V lokalih se je kadilo. Pogovor je tekel ob šanku. Ves čas nam počasi nekaj jemljejo in ni čudno, da so ljudje potem raje doma. Na varnem, s pilotom v rokah. Vse našteto je vplivalo na vse, o čemer se pogovarjava. Veliko prizorišč se je zaprlo in odprli so se bolj elitni prostori, kjer se igra drugačna glasba od te, ki je všeč meni in še komu. In ljudje … cel dan delajo, nobenega optimizma ni v zraku. V trenutku, ko težko plačaš elektriko in kupiš kruh je koncert težko v načrtu kogarkoli.

https://www.youtube.com/watch?v=nvZZNrH21sU



Comments are closed.